RAZDELITEV NA UČNE ENOTE
Učna vsebina naj bo razdeljena na zaokrožene učne enote. S tem je zagotovljena preglednost dela in postopnost učenja. Če so udeleženci z določeni temo že seznanjeni lahko ta čas porabijo, da se učijo kaj novega. To pomeni, da načrtovalec učnega programa že v fazi razvoja gradiva razdeli svoj predmet najprej na manjše samostojne enote, nato pa te enote na krašje učne module. V tem učnem sklopu si pogledamo kako učne enote in module oblikujemo v hierarhično sekvenco. Pri tem se naslanjamo predvsem na spoznanja Terryja Andersona in Fathi Elloumi kot jih nanizata v svojem delu Theory and Practice of Online Learning (Athabasca University, 2004).
Kaj je torej ključno za kakovostno in učinkovito učenje? Najprej to, da predavatelj pripravi in izlušči koncepte in pomen, ki ga ima posamezni del učne snovi. Predvsem na ravni podrobnosti in informacij – vprašati se je potrebno ali lahko informacijo posredujemo na drugačen način, predvsem pa ali lahko udeleženca usmerimo k informaciji, da jo poišče sam? Drugi korak je priprava kratkega povzetka učne snovi v katerem razložimo in utemeljimo podane informacije ali dejstva. Ta del udeleženci pomaga, da si ustvari “širšo” sliko učne snovi in jo na ta način lažje vgradi v obstoječe miselne strukture. Tretji korak, ki zadeva pomen učne snovi je priprava ključnih točk – izhodišč – za udeležence, saj ravno preko njih lahko usvojijo novo znanje učinkoviteje kot bi ga sicer.
Kaj je torej ključno za kakovostno in učinkovito učenje? Najprej to, da predavatelj pripravi in izlušči koncepte in pomen, ki ga ima posamezni del učne snovi. Predvsem na ravni podrobnosti in informacij – vprašati se je potrebno ali lahko informacijo posredujemo na drugačen način, predvsem pa ali lahko udeleženca usmerimo k informaciji, da jo poišče sam? Drugi korak je priprava kratkega povzetka učne snovi v katerem razložimo in utemeljimo podane informacije ali dejstva. Ta del udeleženci pomaga, da si ustvari “širšo” sliko učne snovi in jo na ta način lažje vgradi v obstoječe miselne strukture. Tretji korak, ki zadeva pomen učne snovi je priprava ključnih točk – izhodišč – za udeležence, saj ravno preko njih lahko usvojijo novo znanje učinkoviteje kot bi ga sicer.
Hierarhičnost učne sekvence
Učenje konceptov ali načel je del procesa, ki vodi do višje-nivojskega razmišljanja, predvsem pa v povezovanje z drugimi, s tem povezanimi koncepti. Po Gagneju[1] mora biti učna sekvenca hierarhična in bolj kot se udeleženec premika navzgor po sekvenci, bolj zapletene/kompleksne načine razmišljanja uporablja. Sestoji se iz osmih etap oz osmih načinov učenja.
Na prvem mestu je tako imenovano senzorno učenje (signal learning), kjer se učimo s pomočjo oblikovanja reakcij na nezavedne (nehotne) držaljaje. V to kategorijo sodijo na najosnovnejšem nivoju denimo odmik roke od vročine. Ker gre za primarno učenje s pomočjo občutij je potrebno takšno učenje vgraditi v začetek učne sekvence.
Druga etapa je učenje po načelu dražljaj-reakcija (stimulus-response). Takšno učenje poteka zavestno. Primer je denimo ponavljanje določenega opravila, odgovor na določeno iztočnico. Zato takšno učenje praviloma uporabljamo za ponovitev določene snovi, v smislu podajanja odgovora na zastavljeno vprašanje ali druge podobne aktivnosti.
Tretjo etapo v sekvenci predstavlja verižno-motorično učenje (motor-chain learning). Takšen tip učenja najdemo predvsem pri izvajanju določenega zaporedja opravil (aktivnosti) v določenem vrstnem redu (ples, bočno parkiranje, menjava žarnice,…).
Temu sledi besedno povezovanje ali besedno veriženje (Verbal association or verbal chaining). Recitacija pravilnih (izbranih) besedil na iztočnico – denimo karaoke ali petje ob glasbeni spremljavi, recitiranje abecede, prevajanje iz enega v drug jezik.
Večkratno razlikovanje (multiple discrimination) je nivo učenje pri katerem udeleženec na isti dražljaj reagira vsakokrat različno. Denimo razlikovanje različnih elementov v skupini, uporaba ekvivalentne besede iz tujega jezika, analogni primeri, ...
Konceptualno učenje ali učenje konceptov (concept learning) je nivo učenja pri katerem udeleženec primerja med seboj reakcijo na nove dražljaje. Pri tem primerja dražljaje s katerimi smo se že srečali ali primerja dva pojava. Denimo oceno značilnosti posameznih objektov glede na poznavanje knjihove sestave (skala/blazina), identifikacija elementov določene skupine (sladkovodne in morske ribe) ,…
Sedmi nivo predstavlja po Gagne-ju učenje načel. Gre za povezavo dveh ali več konceptov v medsebojno zvezo (ni pa potrebno, da znamo razložiti pravila, ki urejajo njihovo povezanost). Primer je denimo uporaba fizikalnih zakonov ali matematičnih enačb.
Najvišji nivo učenje predstavlja reševanje problemov (problem-solving). To predvsem pomeni priklic poznanih učnih načel in njihova uporaba z namenom dosege določenega cilja; izbira in sestavljanje dejstev v eseju z namenom prepričati bralca v določeno tezo. Analiza določenega problema z nameno, da ugotovimo vzrok ali pa reševanje zapletenega problema z uporabo predhodno naučenih dejstev in načel...
Na prvem mestu je tako imenovano senzorno učenje (signal learning), kjer se učimo s pomočjo oblikovanja reakcij na nezavedne (nehotne) držaljaje. V to kategorijo sodijo na najosnovnejšem nivoju denimo odmik roke od vročine. Ker gre za primarno učenje s pomočjo občutij je potrebno takšno učenje vgraditi v začetek učne sekvence.
Druga etapa je učenje po načelu dražljaj-reakcija (stimulus-response). Takšno učenje poteka zavestno. Primer je denimo ponavljanje določenega opravila, odgovor na določeno iztočnico. Zato takšno učenje praviloma uporabljamo za ponovitev določene snovi, v smislu podajanja odgovora na zastavljeno vprašanje ali druge podobne aktivnosti.
Tretjo etapo v sekvenci predstavlja verižno-motorično učenje (motor-chain learning). Takšen tip učenja najdemo predvsem pri izvajanju določenega zaporedja opravil (aktivnosti) v določenem vrstnem redu (ples, bočno parkiranje, menjava žarnice,…).
Temu sledi besedno povezovanje ali besedno veriženje (Verbal association or verbal chaining). Recitacija pravilnih (izbranih) besedil na iztočnico – denimo karaoke ali petje ob glasbeni spremljavi, recitiranje abecede, prevajanje iz enega v drug jezik.
Večkratno razlikovanje (multiple discrimination) je nivo učenje pri katerem udeleženec na isti dražljaj reagira vsakokrat različno. Denimo razlikovanje različnih elementov v skupini, uporaba ekvivalentne besede iz tujega jezika, analogni primeri, ...
Konceptualno učenje ali učenje konceptov (concept learning) je nivo učenja pri katerem udeleženec primerja med seboj reakcijo na nove dražljaje. Pri tem primerja dražljaje s katerimi smo se že srečali ali primerja dva pojava. Denimo oceno značilnosti posameznih objektov glede na poznavanje knjihove sestave (skala/blazina), identifikacija elementov določene skupine (sladkovodne in morske ribe) ,…
Sedmi nivo predstavlja po Gagne-ju učenje načel. Gre za povezavo dveh ali več konceptov v medsebojno zvezo (ni pa potrebno, da znamo razložiti pravila, ki urejajo njihovo povezanost). Primer je denimo uporaba fizikalnih zakonov ali matematičnih enačb.
Najvišji nivo učenje predstavlja reševanje problemov (problem-solving). To predvsem pomeni priklic poznanih učnih načel in njihova uporaba z namenom dosege določenega cilja; izbira in sestavljanje dejstev v eseju z namenom prepričati bralca v določeno tezo. Analiza določenega problema z nameno, da ugotovimo vzrok ali pa reševanje zapletenega problema z uporabo predhodno naučenih dejstev in načel...
Pri višje in visokošolskem študiju so seveda primarni zadnji trije nivoji razmišljanja in učenja. Vendar pa se je potrebno zavedati, da tudi uporaba nižje nivojskih načinov učenja ni vedno zanemarljiva. Lahko uporabimo takšne pristope kot “ogrevanje” pred zahtevnejšimi nalogami ali pa za “sprostitev” med zapletenimi učnimi vsebinami. Učenje je namreč dinamičen in pogosto izčrpljujoč proces in splošno znano je dejstvo, da človeški možgani težko delujejo dlje časa pod velikimi obremeneitvami. Zato je dobro, da med samim učenjem udeležencem ponudimo tudi možnost umske sprostitve.
Višjenivojsko razmišljanje
Višje nivojsko razmišljanje (Higher-order thinking skills-HOTS) je velik izziv za učenje podprto s tehnologijo. Nenehna kritika računalniško podprte tehnologije (Computer Aided learning - CAL) in učenja na podlagi študije primerov podprtih z uporabo algoritmov umetne intiligence, temelji prav na nezmožnosti teh strategij, da se premaknejo onkraj meja podajanja dejstev, k ustvarjalnemu in sinergičnemu povezovanja miselnih konceptov[2].
V skladu s spoznanji o usmerjanju v višjenivojsko razmišljanje je potrebno učne vsebine organizirati v (1) hierarhčno strukturo ter v (2) manjše vsebinsko zaokrožene učne učne enote ali zaključene dele, ki vsebujejo okoli sedem enot. Kar je morebiti pri tem najbolj pomembno je, da naš um teži k temu, da razgradi nove informacije v manjše zaokrožene enote, ki še lahko stojijo same zase, v tisto kar Anderson imenuje predispozicije (“proposition”)[3]. Te posamezne enote pa je nato potrebno povezati v mrežo (“propositional network”), ki razkriva globlji pomen učne vsebine.
Zanimiv je eksperiment pri katerem prosimo ljudi, da si zapomnijo dvajset med seboj nepovezanih besed. The dvajset besed morajo nato ponoviti v kateremkoli vrstnem redu želijo. Če na graf vrišemo na os X izvorni položaj besed in na os Y tiste besede kot so jih uspeli obnoviti udeleženci dobimo graf v obliki črke U. To krivuljo imenujemo “Serial Position Curve” (kliknite za ogled grafa) in nakazuje, da si ljudje lažje zapomnimo besede (ali informacije) z začetka in s konca seznama. Obenem tudi ugotovimo, da si bodo ljudje zapomnili od pet do devet besed, po navadi okoli sedem. S tem dobimo tudi standardno spominsko kapaciteto govornega delovnega spomina. Tudi če eksperiment spremenimo in podamo med seboj povezane besede dobimo krivuljo SPC, le da si ljudje zapomnijo več besed, ker jih združujejo v zaokrožene informacijske enote.
Zato moramo pri pripravi (in podajanju) učne snovi najprej podati najpomembnejše informacije (ključne točke), ki jim sledijo podatki in podrobnosti, na koncu pa moramo nujno podati povzetek v obliki ključnih točk. Ena izmed metod, ki se je izkazala za zelo uspešno je PQ4R metoda[4] in njene aplikacije (posodobitve oziroma prilagoditve s strani drugih avtorjev), ki jih ppredstavljamo v učnem sklopu METODOLOGIJA/sekvencioniranje gradiva.
Zanimiv je eksperiment pri katerem prosimo ljudi, da si zapomnijo dvajset med seboj nepovezanih besed. The dvajset besed morajo nato ponoviti v kateremkoli vrstnem redu želijo. Če na graf vrišemo na os X izvorni položaj besed in na os Y tiste besede kot so jih uspeli obnoviti udeleženci dobimo graf v obliki črke U. To krivuljo imenujemo “Serial Position Curve” (kliknite za ogled grafa) in nakazuje, da si ljudje lažje zapomnimo besede (ali informacije) z začetka in s konca seznama. Obenem tudi ugotovimo, da si bodo ljudje zapomnili od pet do devet besed, po navadi okoli sedem. S tem dobimo tudi standardno spominsko kapaciteto govornega delovnega spomina. Tudi če eksperiment spremenimo in podamo med seboj povezane besede dobimo krivuljo SPC, le da si ljudje zapomnijo več besed, ker jih združujejo v zaokrožene informacijske enote.
Zato moramo pri pripravi (in podajanju) učne snovi najprej podati najpomembnejše informacije (ključne točke), ki jim sledijo podatki in podrobnosti, na koncu pa moramo nujno podati povzetek v obliki ključnih točk. Ena izmed metod, ki se je izkazala za zelo uspešno je PQ4R metoda[4] in njene aplikacije (posodobitve oziroma prilagoditve s strani drugih avtorjev), ki jih ppredstavljamo v učnem sklopu METODOLOGIJA/sekvencioniranje gradiva.
[1]Gagne, R. M. (1970). The conditions of learning (2d ed.). New York: Holt, Rinehart and Winston.
[2] Povzeto po Bridges, 1992; Ihde, 1993; Cooper, 1993; Newby, Stepich, Lehman, & Russell, 2000
[3] (Bransford et al., 2000, p. 32) According to Anderson (2000) our minds seem to break information down into the smallest unit of knowledge that can stand as a separate assertion for storage, into a proposition.
[4] The PQ4R study method (Thomas & Robinson, 1972) was designed to help students learn and remember text from a chapter in a textbook. It encourages students to: Preview, Question, Read, Reflect, Recite, Review.
[2] Povzeto po Bridges, 1992; Ihde, 1993; Cooper, 1993; Newby, Stepich, Lehman, & Russell, 2000
[3] (Bransford et al., 2000, p. 32) According to Anderson (2000) our minds seem to break information down into the smallest unit of knowledge that can stand as a separate assertion for storage, into a proposition.
[4] The PQ4R study method (Thomas & Robinson, 1972) was designed to help students learn and remember text from a chapter in a textbook. It encourages students to: Preview, Question, Read, Reflect, Recite, Review.