Za in proti
Tradicionalno poučevanje temelji na predavatelju, ki prenaša določena spoznanja ali učno snov na udeležence. Gre za kakovostnega strokovnjaka s pedagoškim ozadje, ki pri svojem delu uporablja različne učne metode. Udeleženci spremljajo (aktivno ali pasivno) predavanje, postavljajo vprašanja; predvsem pa sodelujejo s tem, da si ustvarjajo zapiske. Ti zapisku nato ob pomoči predlagane literature pomenijo temeljno učno snov, ki jo udeleženci usvojijo ali ponovijo pred preverjanjem znanja. Če zamudijo predavanja si sposodijo zapiske drugih udeležencev in se učijo po njih. Vendar pa že površna analiza te metode razkrije vsaj eno ključno pomankljivost: pisanje zapiskov odvrača pozornost od predavanja. Podobno so nepopolni zapiski neprimerni ali pa so neučinkoviti, če udeleženec pozabi sobesedilo v okviru katerega so bili podani. Snemanje predavanj v tem pomenu omogoča natančnejšo izdelavo zapiskov; predavanja olajšajo delo udeležencem. Namesto, da bi jih snemali sami jim to možnost omogoča izobraževalna inštitucija.
Tovrstna oblika nam še posebej pride prav kadar ustanova gosti pomembnega mednarodnega strokovnjaka. Zaradi zasedenosti kakovostnih kadrov je zato pomembno,d a se njegovo predavanje zabeeži tudi za prihodnje genreacije.
Vendar pa skriva beleženje predavanj v sebi tudi past v podobi tehnologije. Če je bil pred pojavom sodone tehnologije v središču učnega procesa bodisi učitelj ali učenec (odvisno od šole), se danes vse pogosteje dogaja, da osrednje mesto zavzema tehnologija. Ne gre samo za tehnologijo namenjeno eleženju predavanj, temveč tudi tehnologijo v smislu drugihučnih pripopmočkov (elektronske table idr) in obenem seveda tudi vso tehnologijo, ki ponuja učno snov v obliki medijskih zapisov (svetovni splet, leketronske knjige). Zagotovo je na mestu pomislek, da se utegne hitro zgoditi, da v mnogih primerih udeleženci učitelja sploh ne potrebujejo več in snemanje predavanj je na videz zagotovo korak v tej smeri. Toda kot smo že na mnogih mestiuh poudarili: spreminja se vloga predavatelja. Doberpredavatelj ni tisti, ki je vrhunski strokovnjak. Dober predavatelj je titi, ki je sposoben udeležence pripeljati do kakovostnih rezultatov ali učinkovite usvojitve učne snovi.
Pomisleki nekaterih avtorjev, da utegne snemanje pripeljati do še velje pasivnosti udeležencev (Smithers, M., 2011) in pasivne učne izkušnje je seveda povsem odveč. Udeleženci so lahko mnogo bolj aktivni v učnem procesu, saj imajo nadzor nad potekom predavanja. Posnetek lahko zaustavijo in usvojijo manjkajoče znanje, lahko ga ponovno predvajajo, če česa niso razumeli, predvsem pa si ga lahko zaustavijo za potrebe priprave zapiskov.
Morebiti je ustrezen pomislek spoznanje, da predavanja niso primerna za distribucijo na svetovnem spletu, ker so predolga. Toda ob upoštevanju nekaterih pred podanih spoznanj o pripravi učne snovi za beleženje predavanj, kjer predavatelj učno sov razbije v manjše zaokrožene učne enote, tudi ta pomislek odpade. Pa tdu če ne – udeleženci sami določajo tempo. S tega vidika so posneta predavanja mnogo bolj primerna kot dolgotrajno sedenje v predavalnici in odmori v času, ko jih predpiše predavatelj.
Seveda pa mnogi drugi avtorji opozarjajo tudi na druge vidike, ki jih je potrebno proučiti z namenom vzpostavitve čimkakovostnejših predavanj. Eden izmed takšnih pomislekov je trditev, da posneta predavanja nimajo posebnega vpliva na prisotnost udeležencev. Pogost strah predavateljev je namreč v tem, da če bodo predavanja posneta v predavalnici ne bo nikogar. Odgovor je povsem preprost: predavatelj je tisti, ki se mora boriti za pozornost svojih strank. Kakovostna predavanj bodo obiskana. Tdui raziskave opravljene v Veliki Britaniji in ZDA kažejo na to, da objavljeno gradivo ne vpliva na udeležbo na predavanjih. (Bongey, Cizadlo, &Kalnbach, 2006; Brotherton & Abowd, 2004; Dale, 2007; Harrity & Ricci, n.d.).
Raziskave prav tako kažejo, da udeleženci bolje razumejo učno snov in usvojijo bolj poglobljeno znanje, če poleg predavanj lahko spremljajo tudi videozapise (Brotherton & Abowd, 2004). Pri tem poudarjajo, da jim poddaje pomagajo pri razjasnitvi določenih zapletenih delov učne snovi, dopolnjujejo siceršnje učno gradivo in omogočajo učinkovitejšo pripravo na preverjanje znanja (Pinder-Grover, et al., 2008). Podobno so dodiplomski študentje v eni ismed opravljenih raziskav izpostavili, da jim objavljeni videozapisi omogočajo večjo osredotočenost na predavanje, obenem pa je bilo učenje bolj zabavno in zanimivo (Edirisingha & Salmon, 2007; Duke University, 2005).
Če sklenemo povedano in se ustavimo še ob enem vidiku, ki ga avtorji praviloma prezrejo. Prednost predavanja v predavalnici je predvsem v tem, da poteka “v živo”. Omogoča interakcijo udeležencev in predavatelja in njegovo sprotno prilagajanje vsakokratni učni skupini. S tem zagotovo izgubi nekaj svoje standardiziranosti in ustanova nima nadzora nad učnim procesom, toda sprotno prilagajanje učni skupini omogoča poglobljeno usvajanje učnih tem, ki so jim “pisane na kožo”. A po drugi strani je to lahko tudi past v katero se ujame marsikateri, še tako izkušeni predavatelj. Neustrezno počutje, slabi klimatski pogoji, bližajoči se prazniki … vse to so elementi, ki poleg mnogih drugih, lahko vplivajo na kakovost predavanja. Če predavatelj izbere in opravi kakovostno predavanje je to na razpolago udeležencem v enaki kakovosti kadarkoli želijo usvojiti učno snov. Ni odvisno od razpolženja ali drugih zunanjih okoliščin.
Tovrstna oblika nam še posebej pride prav kadar ustanova gosti pomembnega mednarodnega strokovnjaka. Zaradi zasedenosti kakovostnih kadrov je zato pomembno,d a se njegovo predavanje zabeeži tudi za prihodnje genreacije.
Vendar pa skriva beleženje predavanj v sebi tudi past v podobi tehnologije. Če je bil pred pojavom sodone tehnologije v središču učnega procesa bodisi učitelj ali učenec (odvisno od šole), se danes vse pogosteje dogaja, da osrednje mesto zavzema tehnologija. Ne gre samo za tehnologijo namenjeno eleženju predavanj, temveč tudi tehnologijo v smislu drugihučnih pripopmočkov (elektronske table idr) in obenem seveda tudi vso tehnologijo, ki ponuja učno snov v obliki medijskih zapisov (svetovni splet, leketronske knjige). Zagotovo je na mestu pomislek, da se utegne hitro zgoditi, da v mnogih primerih udeleženci učitelja sploh ne potrebujejo več in snemanje predavanj je na videz zagotovo korak v tej smeri. Toda kot smo že na mnogih mestiuh poudarili: spreminja se vloga predavatelja. Doberpredavatelj ni tisti, ki je vrhunski strokovnjak. Dober predavatelj je titi, ki je sposoben udeležence pripeljati do kakovostnih rezultatov ali učinkovite usvojitve učne snovi.
Pomisleki nekaterih avtorjev, da utegne snemanje pripeljati do še velje pasivnosti udeležencev (Smithers, M., 2011) in pasivne učne izkušnje je seveda povsem odveč. Udeleženci so lahko mnogo bolj aktivni v učnem procesu, saj imajo nadzor nad potekom predavanja. Posnetek lahko zaustavijo in usvojijo manjkajoče znanje, lahko ga ponovno predvajajo, če česa niso razumeli, predvsem pa si ga lahko zaustavijo za potrebe priprave zapiskov.
Morebiti je ustrezen pomislek spoznanje, da predavanja niso primerna za distribucijo na svetovnem spletu, ker so predolga. Toda ob upoštevanju nekaterih pred podanih spoznanj o pripravi učne snovi za beleženje predavanj, kjer predavatelj učno sov razbije v manjše zaokrožene učne enote, tudi ta pomislek odpade. Pa tdu če ne – udeleženci sami določajo tempo. S tega vidika so posneta predavanja mnogo bolj primerna kot dolgotrajno sedenje v predavalnici in odmori v času, ko jih predpiše predavatelj.
Seveda pa mnogi drugi avtorji opozarjajo tudi na druge vidike, ki jih je potrebno proučiti z namenom vzpostavitve čimkakovostnejših predavanj. Eden izmed takšnih pomislekov je trditev, da posneta predavanja nimajo posebnega vpliva na prisotnost udeležencev. Pogost strah predavateljev je namreč v tem, da če bodo predavanja posneta v predavalnici ne bo nikogar. Odgovor je povsem preprost: predavatelj je tisti, ki se mora boriti za pozornost svojih strank. Kakovostna predavanj bodo obiskana. Tdui raziskave opravljene v Veliki Britaniji in ZDA kažejo na to, da objavljeno gradivo ne vpliva na udeležbo na predavanjih. (Bongey, Cizadlo, &Kalnbach, 2006; Brotherton & Abowd, 2004; Dale, 2007; Harrity & Ricci, n.d.).
Raziskave prav tako kažejo, da udeleženci bolje razumejo učno snov in usvojijo bolj poglobljeno znanje, če poleg predavanj lahko spremljajo tudi videozapise (Brotherton & Abowd, 2004). Pri tem poudarjajo, da jim poddaje pomagajo pri razjasnitvi določenih zapletenih delov učne snovi, dopolnjujejo siceršnje učno gradivo in omogočajo učinkovitejšo pripravo na preverjanje znanja (Pinder-Grover, et al., 2008). Podobno so dodiplomski študentje v eni ismed opravljenih raziskav izpostavili, da jim objavljeni videozapisi omogočajo večjo osredotočenost na predavanje, obenem pa je bilo učenje bolj zabavno in zanimivo (Edirisingha & Salmon, 2007; Duke University, 2005).
Če sklenemo povedano in se ustavimo še ob enem vidiku, ki ga avtorji praviloma prezrejo. Prednost predavanja v predavalnici je predvsem v tem, da poteka “v živo”. Omogoča interakcijo udeležencev in predavatelja in njegovo sprotno prilagajanje vsakokratni učni skupini. S tem zagotovo izgubi nekaj svoje standardiziranosti in ustanova nima nadzora nad učnim procesom, toda sprotno prilagajanje učni skupini omogoča poglobljeno usvajanje učnih tem, ki so jim “pisane na kožo”. A po drugi strani je to lahko tudi past v katero se ujame marsikateri, še tako izkušeni predavatelj. Neustrezno počutje, slabi klimatski pogoji, bližajoči se prazniki … vse to so elementi, ki poleg mnogih drugih, lahko vplivajo na kakovost predavanja. Če predavatelj izbere in opravi kakovostno predavanje je to na razpolago udeležencem v enaki kakovosti kadarkoli želijo usvojiti učno snov. Ni odvisno od razpolženja ali drugih zunanjih okoliščin.