Humanistični model
Humanistični model učenja bomo aplicirali na podlagi petstopenjeskega Tennantovega modela, ki temelji na zamisli, da ljudje postopnom zadovoljujemo določene potrebi. Pri tem se Tennant v veliki meri naslanja na Maslowovo teorijo o hirerhičnosti potreb (Tennant, 1997). Na tem mestu se ne bomo podrobneje ukvarjali s samo vsebino, temveč bomo nanizali nekatere zamisli, ki se ukvarjajo s splošnimi pristopi k organizaciji učnega procesa pri študiju na daljavo. Tennant razdeli potrebe v pet nivojev: (1) Fiziološke potrebe kot so lakota, žeja, spolne potrebe, potrebe po spanju, počitku in telčesni integriteti morajo bioti zadovoljene, da lahko napredujemo na (2) naslenji nivo, ki predstavlja potrebe po varnosti. Potrebujemo predvidljiv in vsakdanji svet. Če to ni pogojeno si bomo najprej prizadevali, da takšen svet ustvarimo, da torej ustvarimo pogje, ki bodo v karseda največji meri ustrezali lastnemu pojmovanju varnosti in zavetja (“safety and security”). Temu sledi (3) tretji nivo na katerem zadovoljujemo potrebe po ljubezni in pripadnosti. Ta nivo povzroča, da ljudje iščemo tople in prijateljske odnose. (4) Četrti nivo temelji na samospoštovanju. Potrebe tega nivoja vključujejo potrebo po moči, dosežkih, adekvatnosti, kompetencah. Vključujejo tudi zaupanje, neodvisnost, spoštovanje (priznanje) in prestiž. Najvišji nivo je (5) peti nivo, ki predstavlja samouresničenje. Pomeni polno uporabo in izražanje osebnih sposobnosti (talentov), kapacitet in potencialov. Kaj torej lahko storimo, da znotraj izobraževanja na daljavo zadovoljimo različne potrebe udeležencev in jim omogočimo primerne pogoje za učenje?
Kar zadeva fiziološke pogoje jih lahko pomagamo zadovoljiti samo posredno, kar pomeni, da udeležencem predvsem ponudimo možnost oddiha, svetovanje o ustreznosti prostora za učenje; najboj od vsega pa se lahko na tem nivoju ukvarjamo s počitkom. Pri tem lahko apliciramo spoznanja pedagoške psihologije o razporeditvi učenja v določenem obdobju. Tako lahko ob zaključku posameznega vsebinskega sklopa (ki mora biti seveda na ta način pripravljen vnaprej) udeležence opomnimo na rekreacijo – ponudimo jim lahko določene gibalne vaje – in počitek. Svetujemo jim lahko, da za nekaj minut prisluhnejo sproščujoči glasbi, prekinejo z učenjem, odpočijejo oči in podobno. Kar zadeva druge potrebe jih lahko samo opozorimo nap omen ustrezne prehrane, spočitost in druge fiziološke pogoje, ki vplivajo na to, da lahko nadaljujemo z učenjem.
Potreba po varnosti opisuje predvsem predvidljiv in vsakdanji svet. Kar pomeni, da moramo udeležence spodbujati, da se učijo v določenem ritmu (ki je seveda njim lasten). Da ustvarijo pogoje za učenje, ki so predvidljivi in ki do določene mere lahko postanejo cello “rutina”. Na ta način odpravimo zaviralne vzroke, ki utegnejo negativno vplivati na zadovoljitev te stopnje potreb.
Študij na daljavo sicer ni ženitna posredovalnica, toda tretji nivo potreb lahko delno pomagamo zadovoljiti tudi s tem, da udeležence spodbujamo h prijateljevanju – neformalnemu druženju. Pa čeprav znotraj spletne klepetalnice.
Najlažje udeležencem pomagamo zadovoljiti ta nivo, če jim nudimo ustrezno povratno informacijo o njihovih dosežkih. S tem dvigamo njihovo samopodobo in ojačujemo njihovo zaupanje vase. Ta pristop sicer navajamo tudi na drugih mesti, tukaj pa samo ponovno poudarjamo psihološke temelje, ki gradijo kakovostno učenje.
Na tem nivoju lahko udeležencem pomagamo predvsem s tem, da jih usmerjamo v praktično uporabo znanja, kjer lahko učinkovito gradijo lastne kompetence. Uspešno opravljena praktična naloga ponuja vpogled v osebne dosežke in s tem ojačuje zaupanje udeležencev v svoje sposobnosti. Seveda je samouresničenje konceptualno gledano širši proces od tukaj navedenega primera, vendar pa lahko določen del tega nivoja pomagamo uresničevati že med potekom izobraževalnega procesa.
Kar zadeva fiziološke pogoje jih lahko pomagamo zadovoljiti samo posredno, kar pomeni, da udeležencem predvsem ponudimo možnost oddiha, svetovanje o ustreznosti prostora za učenje; najboj od vsega pa se lahko na tem nivoju ukvarjamo s počitkom. Pri tem lahko apliciramo spoznanja pedagoške psihologije o razporeditvi učenja v določenem obdobju. Tako lahko ob zaključku posameznega vsebinskega sklopa (ki mora biti seveda na ta način pripravljen vnaprej) udeležence opomnimo na rekreacijo – ponudimo jim lahko določene gibalne vaje – in počitek. Svetujemo jim lahko, da za nekaj minut prisluhnejo sproščujoči glasbi, prekinejo z učenjem, odpočijejo oči in podobno. Kar zadeva druge potrebe jih lahko samo opozorimo nap omen ustrezne prehrane, spočitost in druge fiziološke pogoje, ki vplivajo na to, da lahko nadaljujemo z učenjem.
Potreba po varnosti opisuje predvsem predvidljiv in vsakdanji svet. Kar pomeni, da moramo udeležence spodbujati, da se učijo v določenem ritmu (ki je seveda njim lasten). Da ustvarijo pogoje za učenje, ki so predvidljivi in ki do določene mere lahko postanejo cello “rutina”. Na ta način odpravimo zaviralne vzroke, ki utegnejo negativno vplivati na zadovoljitev te stopnje potreb.
Študij na daljavo sicer ni ženitna posredovalnica, toda tretji nivo potreb lahko delno pomagamo zadovoljiti tudi s tem, da udeležence spodbujamo h prijateljevanju – neformalnemu druženju. Pa čeprav znotraj spletne klepetalnice.
Najlažje udeležencem pomagamo zadovoljiti ta nivo, če jim nudimo ustrezno povratno informacijo o njihovih dosežkih. S tem dvigamo njihovo samopodobo in ojačujemo njihovo zaupanje vase. Ta pristop sicer navajamo tudi na drugih mesti, tukaj pa samo ponovno poudarjamo psihološke temelje, ki gradijo kakovostno učenje.
Na tem nivoju lahko udeležencem pomagamo predvsem s tem, da jih usmerjamo v praktično uporabo znanja, kjer lahko učinkovito gradijo lastne kompetence. Uspešno opravljena praktična naloga ponuja vpogled v osebne dosežke in s tem ojačuje zaupanje udeležencev v svoje sposobnosti. Seveda je samouresničenje konceptualno gledano širši proces od tukaj navedenega primera, vendar pa lahko določen del tega nivoja pomagamo uresničevati že med potekom izobraževalnega procesa.