Napotila za ustanovo
Ameriška zveza za višješolsko izobraževanje (AAHEA) je že leta 1987 postavila nabor standardov, ki jih mora izpolnjevati višješolska organizacija na področju eIzobraevanja. Kljub temu, da so bili ti standardi postavljeni predvsem za tradicionalne oblike izvajanja izobraževanja v formalnih šolskih sistemih, jih je mogoče ponovno ovrednotiti in prilagoditi tudi za potrebe spletnega izobraževanja (Chickering in Gamson, 1987). Med ključne cilje h katerim si mora prizadevati inštitucija, ki izvaja višješolsko eIzobraževanje navajajo:
Chickering in Erhmann sta pred kratkim dopolnila in posodobila te smernice, z namenom, da poudarita kako sodobne tehnologije lahko podpirajo te »primere dobre prakse«. Po drugi strani je pred časom Zahodna meddržavna komisija za srednješolsko izobraževanje (WICHE) postavila nabor primerov »dobre prakse« z namenom, da vključi sodobne učne pripomočke (WICHE, 1999), v nadaljevanju se bomo posvetili tudi tem spoznanjem. Zaradi omejena obsega pričujočega elaborata v nadaljevanju the smerniv ne bomo posebej izpostavljali, vendar pa navajamu uporabnike elaborata, da se z njimi seznanijo na uradnih spletnih straneh obeh inštitucij.
Kateri pa so tisti ključni vidiki priprave, ki jih mora izvesti posaemzna ustanova preden vpelje eIzobraževanje oziroma preden se odloči za učno snov podrpto z videozapisi? Pred pričetkom si mora osebje najprej pojasniti razloge za uvedbo tovrstnega pristopa. Razjasnjeni morajo biti temeljni cilji (razlogi) za snemanje. Je to želja po višji kakovosti storitve? Večji konkurečnosti? Ali je preprosto stvar prestiža? E glede na tokakšni razlogi inštitucijo vodijo pri tej odločitvi je pomebmno,d a se jih zaposleni zavedajo. Le tako bo lahko celotni olektiv aktivno sodeloval priizvedbi tega zahtevnega pristopa.
V nadljevanju mora organizacija določiti človeka, ki se bo seznanil in predlagal ustrezno tehnologijo. V nekaterih primerih lahko izbiro oz. odločitev o tem zaupa tudi zunanjemu izvajalcu; toda v vsakem primeru je koristno, da vsaj vodstveni delavnci poznajo nekatere razične mone pristope. V nadaljevanju pa se je potrebno odločiti za najbolj učinkovito tehnologijo. Optimalno bi bilo, ko te ozdločitve ne bi narekovali ekonomski kazalniki, temveč stremljenje h kakovosti; še posebej je to pomembno v situacijah, ko ima ustanova zagotovljena aredstva za prehod na s snemanji podprta predavanja.
Zelo ključen vidik so urejene avtorske pravice in sklenjeni dogovori s predavatelji. Kako neprimerno je, če predavatelj ni seznanjen s tem, da se predavanja snemajo in še bolj, če takšna snemanja zavrne. Potrebno se je vnaprej pozanimati ali vsi s tem soglašajo in ali so pripravljeni vložiti dodaten trud in napor v spremenjeno in nekoliko drugačno pripravo predavanja.
Optimalno bi bilo, ko bi ustanova pripravila in izvedla poskusna snemanja s celotnim predavateljskim zborom oziroma vsemi predavatelji, ki s svojimi predavanji sodelujejo pri snemanju. Takšna snemanje ponujajo ogromno možnosti za kakovostno povratno informacijo.
Po izvedenem snemanju je potrebno poskrbeti, da so poddaje (podcasti) objavljeni čimprej, po možnosti najkasneje naslednji dan. Študije namreč dokazujejo, da si jih večina študentov ogleda v roku dneva ali dveh po predavanju.
Če se ustanova namesto modela LectureCapture odoči za metodo prekucnjenega poučevanja, mora udeežencem zagotoviti ne samo posnetke predavanj vnaprej, temveč jih opremiti tudi z drugimi viri in literaturo oz pedagoškim gradivom. Le tako bodo lahko usyrezno samostojno predelali učno snov. Pri tem je ključno, da je gradivo pripravljeno in namenjeno samostojnemu učenju. Pri tem je potrebno paziti na to, da predavatelj razume način izvedbe in smisel tovrstnega poučevanja in si pripravi raznolike aktivnosti, ki jih izvaja v razredu.
Zagotovo je ključno, da imajo udeleženci dovolj zmogljiv dostop do svetovnega spleta, da jim je omogočen ogled videozapisov. Na to jih potrebno opozoriti in razmisliti tudi o drugih alternativnih možnosti (nakup zgoščenke s predavanji). Spletni dostop do videozapisom mora biti hiter in enostaven. Ustanova naj pripravi navodila za prenos; naj bodo poddaje tehnično primerljive (sovpadne) s popularnimi formati.
- Spodbujanje interakcije med udeleženci in predavateljskim zborom
- Razvijanje recipročnosti in sodelovanja med študenti
- Uporaba aktivnih učnih oblik
- Nudenje takojšnje povratne informacije
- Poudarjanje časovnega zaporedja pri nalogah
- Vzpostavljanje visokih pričakovanj
- Spoštovanje raznolikih talentov in različnih metod poučevanja
Chickering in Erhmann sta pred kratkim dopolnila in posodobila te smernice, z namenom, da poudarita kako sodobne tehnologije lahko podpirajo te »primere dobre prakse«. Po drugi strani je pred časom Zahodna meddržavna komisija za srednješolsko izobraževanje (WICHE) postavila nabor primerov »dobre prakse« z namenom, da vključi sodobne učne pripomočke (WICHE, 1999), v nadaljevanju se bomo posvetili tudi tem spoznanjem. Zaradi omejena obsega pričujočega elaborata v nadaljevanju the smerniv ne bomo posebej izpostavljali, vendar pa navajamu uporabnike elaborata, da se z njimi seznanijo na uradnih spletnih straneh obeh inštitucij.
Kateri pa so tisti ključni vidiki priprave, ki jih mora izvesti posaemzna ustanova preden vpelje eIzobraževanje oziroma preden se odloči za učno snov podrpto z videozapisi? Pred pričetkom si mora osebje najprej pojasniti razloge za uvedbo tovrstnega pristopa. Razjasnjeni morajo biti temeljni cilji (razlogi) za snemanje. Je to želja po višji kakovosti storitve? Večji konkurečnosti? Ali je preprosto stvar prestiža? E glede na tokakšni razlogi inštitucijo vodijo pri tej odločitvi je pomebmno,d a se jih zaposleni zavedajo. Le tako bo lahko celotni olektiv aktivno sodeloval priizvedbi tega zahtevnega pristopa.
V nadljevanju mora organizacija določiti človeka, ki se bo seznanil in predlagal ustrezno tehnologijo. V nekaterih primerih lahko izbiro oz. odločitev o tem zaupa tudi zunanjemu izvajalcu; toda v vsakem primeru je koristno, da vsaj vodstveni delavnci poznajo nekatere razične mone pristope. V nadaljevanju pa se je potrebno odločiti za najbolj učinkovito tehnologijo. Optimalno bi bilo, ko te ozdločitve ne bi narekovali ekonomski kazalniki, temveč stremljenje h kakovosti; še posebej je to pomembno v situacijah, ko ima ustanova zagotovljena aredstva za prehod na s snemanji podprta predavanja.
Zelo ključen vidik so urejene avtorske pravice in sklenjeni dogovori s predavatelji. Kako neprimerno je, če predavatelj ni seznanjen s tem, da se predavanja snemajo in še bolj, če takšna snemanja zavrne. Potrebno se je vnaprej pozanimati ali vsi s tem soglašajo in ali so pripravljeni vložiti dodaten trud in napor v spremenjeno in nekoliko drugačno pripravo predavanja.
Optimalno bi bilo, ko bi ustanova pripravila in izvedla poskusna snemanja s celotnim predavateljskim zborom oziroma vsemi predavatelji, ki s svojimi predavanji sodelujejo pri snemanju. Takšna snemanje ponujajo ogromno možnosti za kakovostno povratno informacijo.
Po izvedenem snemanju je potrebno poskrbeti, da so poddaje (podcasti) objavljeni čimprej, po možnosti najkasneje naslednji dan. Študije namreč dokazujejo, da si jih večina študentov ogleda v roku dneva ali dveh po predavanju.
Če se ustanova namesto modela LectureCapture odoči za metodo prekucnjenega poučevanja, mora udeežencem zagotoviti ne samo posnetke predavanj vnaprej, temveč jih opremiti tudi z drugimi viri in literaturo oz pedagoškim gradivom. Le tako bodo lahko usyrezno samostojno predelali učno snov. Pri tem je ključno, da je gradivo pripravljeno in namenjeno samostojnemu učenju. Pri tem je potrebno paziti na to, da predavatelj razume način izvedbe in smisel tovrstnega poučevanja in si pripravi raznolike aktivnosti, ki jih izvaja v razredu.
Zagotovo je ključno, da imajo udeleženci dovolj zmogljiv dostop do svetovnega spleta, da jim je omogočen ogled videozapisov. Na to jih potrebno opozoriti in razmisliti tudi o drugih alternativnih možnosti (nakup zgoščenke s predavanji). Spletni dostop do videozapisom mora biti hiter in enostaven. Ustanova naj pripravi navodila za prenos; naj bodo poddaje tehnično primerljive (sovpadne) s popularnimi formati.