Napotila za predavatelje
Priprava gradiva
Vsak predavatelj naj bi po svojih močeh (in razpoložljivem času) pripravil naslednje gradivo:
Literatura je lahko v slovenskem ali angleškem jeziku in se lahko zgolj ohlapno navezuje na vsebino predavanja. Predavatelj lahko pripravi fotokopirano gradivo ali gradivo v digitalni obliki (pdf, Word), odlomke iz knjig, ali pa jih le usmeri k različnim (spletnim) virom.
Protokol predavanja je zaporedje tem in aktivnosti. Gre za konkretnejši kurikulum brez vsebin, za okvirni razpored po katerem predavatelj dela, s približnimi časovnimi okvirji. Protokol naj ne bi bil daljši od ene strani, po potrebi lahko predavatelj posamezne teme združi v obsežneje enote.
Skripta je tisto kar udeleženci dobijo pred ali ob prihodu na predavanje in je njihov osnovni »zemljevid« znanja, ki ga bodo prejeli. V skripta naj ne bo podano znanje na takšen način, da bi nadomestilo predavanje, temveč bolj na način, ki k znanju usmerja. Skripta naj vključuje vprašanja v smislu »kaj menite, zakaj,…«. Navedene naj bodo vse teme s kratkim opisom vsebine. Skripta naj bi udeležencem nudila predvsem izhodišča za osvežitev znanja.
Predavatelj naj bi pripravil nabor aktivnosti s katerimi bodisi preverja znanje udeležencev (predznanje in usvojeno zanje ob koncu predavanja) ter obenem aktivnosti skaterimi popestri predavanje. Aktivnosti naj bodo takšne, da bodo zanimive tudi pri poznejšem ogledu onkraj ravni priklica. Aktivnosti in vaje (diskusija, kvizi, možganska nevihta in druge didaktične igre) naj bi udeležence usmerjale k samostojnemu spoznavanju problematike.
Seznam AV gradiva je temeljna priloga k objavljenemu predavanju; odlično pa je, če se predavatelj drži vnaprej pripravljenega razporeda. Tako bo olajšal delo sebi in/ali drugim v primeru naknadne sinhronizacije digitalnih prosojnic idr. AV gradiva z dejanskim posnetkom predavanja.
- Seznam literature
- Protokol predavanja (razpored vsebin in aktivnosti)
- Skripta/koncept predavanja
- Seznam aktivnosti
- AV gradivo (digitalne prosojnice, odlomki, medijski teksti)
Literatura je lahko v slovenskem ali angleškem jeziku in se lahko zgolj ohlapno navezuje na vsebino predavanja. Predavatelj lahko pripravi fotokopirano gradivo ali gradivo v digitalni obliki (pdf, Word), odlomke iz knjig, ali pa jih le usmeri k različnim (spletnim) virom.
Protokol predavanja je zaporedje tem in aktivnosti. Gre za konkretnejši kurikulum brez vsebin, za okvirni razpored po katerem predavatelj dela, s približnimi časovnimi okvirji. Protokol naj ne bi bil daljši od ene strani, po potrebi lahko predavatelj posamezne teme združi v obsežneje enote.
Skripta je tisto kar udeleženci dobijo pred ali ob prihodu na predavanje in je njihov osnovni »zemljevid« znanja, ki ga bodo prejeli. V skripta naj ne bo podano znanje na takšen način, da bi nadomestilo predavanje, temveč bolj na način, ki k znanju usmerja. Skripta naj vključuje vprašanja v smislu »kaj menite, zakaj,…«. Navedene naj bodo vse teme s kratkim opisom vsebine. Skripta naj bi udeležencem nudila predvsem izhodišča za osvežitev znanja.
Predavatelj naj bi pripravil nabor aktivnosti s katerimi bodisi preverja znanje udeležencev (predznanje in usvojeno zanje ob koncu predavanja) ter obenem aktivnosti skaterimi popestri predavanje. Aktivnosti naj bodo takšne, da bodo zanimive tudi pri poznejšem ogledu onkraj ravni priklica. Aktivnosti in vaje (diskusija, kvizi, možganska nevihta in druge didaktične igre) naj bi udeležence usmerjale k samostojnemu spoznavanju problematike.
Seznam AV gradiva je temeljna priloga k objavljenemu predavanju; odlično pa je, če se predavatelj drži vnaprej pripravljenega razporeda. Tako bo olajšal delo sebi in/ali drugim v primeru naknadne sinhronizacije digitalnih prosojnic idr. AV gradiva z dejanskim posnetkom predavanja.
Oblačila in nakit
Temeljno izhodišče kakovostnega videozapisa je tehnična kakovost. To pomeni, da izvedba ne odvrača pozornosti od vsebine. Vendar ima tudi danes videotehnologija še vedno svoje omejitve za katere je dobro, da se jih predavatelj zaveda. Te omejitve se nanašajo predvsem na sposonost prikazovanja barv in kontrastov.
Predavatelj naj nosi enobarvna oblačila z malo vzroci. Wear solid colors that have little pattern. Izogiba naj se drobnim vzorcem (pepita). Drobni vzorci povzročajo interferenco na zaslonu. Posledica so barvne lise, ki “plešejo” sem in tja po predavateljevi obleki in so v vsakem primeru napačno znamenje. Prav tako je za snemanje neprimerna kovinska barva, ki pozvročajo težave z odbleski svetlobe.
Bela barva obleke povzroča visoke kontraste; sistem za samodejno snemanje lahko to prepozna kot navidezno prekomerno osvetljenost. Zatopotemni slikoin psoledično s tem tudi predavatelja. Do tega pride še posebej ob močni usmerjeni svetblo halogenskih žarnic nad prostorom za predavatelja.
Predavatelj naj se izogiba tudi črnim oblačilom. Videosistemi niso enako občuteljivi za vse odtenke in človeško oko najitreje opazi izgubo podrobnosti v belinah in črninah. Predavatelj je hitro videti kot ploskovna črna gmota pred svetlejšim ozadjem.
Živo rdeča barva ni primerna za snemanje; televizijska tehnologija namreč tudi vseh barv ne reproducira enako kakovostno. Za razliko od človeškega očesa, ki je najbolj občutljivo za zeleno barvo, je videotehnologija najbolj občutljiva za rdečo. Ta barva hitro prevlada v posnetku tudi zaradi tega njenega psihološkega učinka.
Vsekakornaj se predavatelj izogiba pretoplim in pretesnim oblačilom. Obleka naj bo iz lahkih materijalov, ki dovoljujejo koi da diha. Tisto kar udeleženci pozabijo, bo morebiti ostalo na razpolago za ponovni ogled znova in znova. Nihče si ne želi, da bi bile to namesto kakovostne vsebine, potne srage.
Predavatelj naj se v vsakem primeru izogiba nakitu, ki povzroča hrup (zapestnice ipd).
Predvsem dame naj se izogibajo vpadljivemu ličenju. Televizijska tehnologija poudari drugačne stvari, kot smo jih navajeni iz vsakdanje svetlobe. Ličilo ki ga predavateljica sicer uporablja in ki ji pristoji v vsakdanjem življenju lahko na kameri izgleda drugače in v najboljšem primeru po nepotrebnem odvrača pozornost gledalcev od vsebine. Najbolje je uporabiti zgolj ne pretirano vpadljiv puder.
Predavatelj naj nosi enobarvna oblačila z malo vzroci. Wear solid colors that have little pattern. Izogiba naj se drobnim vzorcem (pepita). Drobni vzorci povzročajo interferenco na zaslonu. Posledica so barvne lise, ki “plešejo” sem in tja po predavateljevi obleki in so v vsakem primeru napačno znamenje. Prav tako je za snemanje neprimerna kovinska barva, ki pozvročajo težave z odbleski svetlobe.
Bela barva obleke povzroča visoke kontraste; sistem za samodejno snemanje lahko to prepozna kot navidezno prekomerno osvetljenost. Zatopotemni slikoin psoledično s tem tudi predavatelja. Do tega pride še posebej ob močni usmerjeni svetblo halogenskih žarnic nad prostorom za predavatelja.
Predavatelj naj se izogiba tudi črnim oblačilom. Videosistemi niso enako občuteljivi za vse odtenke in človeško oko najitreje opazi izgubo podrobnosti v belinah in črninah. Predavatelj je hitro videti kot ploskovna črna gmota pred svetlejšim ozadjem.
Živo rdeča barva ni primerna za snemanje; televizijska tehnologija namreč tudi vseh barv ne reproducira enako kakovostno. Za razliko od človeškega očesa, ki je najbolj občutljivo za zeleno barvo, je videotehnologija najbolj občutljiva za rdečo. Ta barva hitro prevlada v posnetku tudi zaradi tega njenega psihološkega učinka.
Vsekakornaj se predavatelj izogiba pretoplim in pretesnim oblačilom. Obleka naj bo iz lahkih materijalov, ki dovoljujejo koi da diha. Tisto kar udeleženci pozabijo, bo morebiti ostalo na razpolago za ponovni ogled znova in znova. Nihče si ne želi, da bi bile to namesto kakovostne vsebine, potne srage.
Predavatelj naj se v vsakem primeru izogiba nakitu, ki povzroča hrup (zapestnice ipd).
Predvsem dame naj se izogibajo vpadljivemu ličenju. Televizijska tehnologija poudari drugačne stvari, kot smo jih navajeni iz vsakdanje svetlobe. Ličilo ki ga predavateljica sicer uporablja in ki ji pristoji v vsakdanjem življenju lahko na kameri izgleda drugače in v najboljšem primeru po nepotrebnem odvrača pozornost gledalcev od vsebine. Najbolje je uporabiti zgolj ne pretirano vpadljiv puder.
Vsebinska priprava
Videozapis predavanja zahteva od predavatelja nekoliko drugačen pristop. “Govoreče glave” so že same na sebi dolgočasne in če je suhoparna še vsebina lahko predavatelj hitro izgubi pozornost gledalcev. Nesmiselno je, da pozornost poskušamo ohranjati s preverjanjem znanja. Namesto tega lahko predavatelj veliko stori, da pripravi predavanja, ki so atraktivna že zaradi nastopa.
Morebiti je ena izmed odločitev, ki jih ima ta, da uporablja primere. Primeri so plastični in omogočajo udeležencem vpogled v učno snov skozi prakso.
Primere lahko učinkovito nadomesti zgodba. Zgodbe so osrednje gibalo pripovedovanja in so stare toliko kot človeštvo. Predavatelj naj razmisli o tem, ali lahko določeno učno snov predstavi skozi dogajanje (kaj se je komu dogodilo, kakšne težave je moral premagati). Zgodbe so prirojene in predstavljajo naraven način prenašanja informacij skozi so zgodovino. Z zgodbo najlažje nagovorimo naše poslušalce in pritegnemo njihovo pozornost. To je še posebej primerno za situacije kadar predavatelj podaja zahtevno teorijo in vidi, da s poslušalci izgublja stik. V tem primeru misel zaključi in pove kakšno anekdoto, ki se navezuje na vsebino. Anekdota je lahko povsem izmišljena, lahko izvira iz prebranega prebrali, lahko tudi nima neposredne povezave s temo… poveste lahko kaj se vam je pripetilo zjutraj na poti na predavanje (kar je tudi odličen začetek – uvod v – vaše predavanje).
Predavatelj naj bi čim več preklapljal med splošnim načinom podajanja znanja (ve se…) in osebno izkušnjo (doživel sem…). Splošni način predavanja je primernejši za teoretične vsebine; vendar ljudje vsebine sprejemamo na čustvenem nivoju. Osebna izkušnja (četudi izmišljena) poda vsebini verdostojnost. Pri tem seveda ni nujno, da gre za osebno izkušnjo predavatelja, temveč predvsem za njegov pogled na svet. Predavanje mora – kakor vsaka zgodba – poslušalca usvojiti na čustvenem nivoju.
Predavatelj naj bi učinkovito preklapljal med različnim AV gradivom (slikovno gradivo, fotografije, filme), uporabljal praktične prikaze (demonstracijo) teorije s tabelami, grafi. Uprabljal naj bi vse, kar lahko ponazori teorijo.
Velikokrat smo že poudarili da naj bo učne vsebina razdeljena na krajše »module«; prav nič drugače ni s predavanjem namenjenim videozapisu. Posamezeno vsebinski sklop naj ne bo daljši od deset minut. Dolžino seveda narekuje vsebina, toda marsikdaj se da vsebino tako prilagoditi ali razdeliti, da se vklopi v takšno strukturo. V nobenem primeru pa ni primerno, da strnjeno predavanje traja dlje od petnajst minut.
Predavatelj mora paziti na znake, da izgublja stik s poslušalci. Tiho mrmranje, odsotni pogledi, risanje »krac« na papirju; včasih se to dogodi tudi zaradi utrujenosti in ni s samim predavanjem nič narobe. Predavatelj lahko v takšnem primeru udeležence vpraša ali je predavanje prezahtevno, v vsakem primeru pa lahko predlaga nekajminutni odmor.
Kakovostno predavanje je tisto, ki udeležence poskuša v kar največji meri odtegniti pasivni vlogi. Spodbuja naj jih k aktivnemi razmisleku; bodisi z nalogami, vajami in drugimi aktivnostmi. Predavatelj naj udeležence spodbuja, da določene zamisli ugotovijo sami, da sami pridejo do spoznanja. To pomeni, da pripravi določene nastavke in potem pusti, da sintezo (med tezo in antitezo) naredijo sami.
Kadar predstavlja posamezne vidike določene teme, naj vedno ponudi udeležencem možnost, da tudi sami pridejo do določene ugotovitve. Tudi če je le-ta napačna.
Vedni si moramo prizadevati, da poiščemo primere iz resničnega sveta; predavanje naj ne bo abstraktno, razen v primerih, ko predavatelj podaja teorijo.
Humor nikoli ne škoduje. Še pri tako zahtevnih in na videz suhoparnih vsebinah. Samo če razbistrimo možgane s sprostitvijo, lahko učinkovito sprejmemo nova znanja. Predavatelj lahko poves kakšno šalo, anekdoto, dogodek.
Vsako predavanje je boj za pozornost poslušalcev. Brez prizadevanj vsebina naleti na gluha ušesa. Predavatelj naj zato razmišlja pozitivno in uporablja pozitivne trditve; obenem pa naj pazi, da se izogiba kakršnimkoli vrednostnim sodbam, podajanju osebnih stališč in mnenj – če pa že naj jasno poudari alternativne možnosti; ena največjih napak je, če poskuša udeležencem »vsiliti« svoje mnenje.
Morebiti je ena izmed odločitev, ki jih ima ta, da uporablja primere. Primeri so plastični in omogočajo udeležencem vpogled v učno snov skozi prakso.
Primere lahko učinkovito nadomesti zgodba. Zgodbe so osrednje gibalo pripovedovanja in so stare toliko kot človeštvo. Predavatelj naj razmisli o tem, ali lahko določeno učno snov predstavi skozi dogajanje (kaj se je komu dogodilo, kakšne težave je moral premagati). Zgodbe so prirojene in predstavljajo naraven način prenašanja informacij skozi so zgodovino. Z zgodbo najlažje nagovorimo naše poslušalce in pritegnemo njihovo pozornost. To je še posebej primerno za situacije kadar predavatelj podaja zahtevno teorijo in vidi, da s poslušalci izgublja stik. V tem primeru misel zaključi in pove kakšno anekdoto, ki se navezuje na vsebino. Anekdota je lahko povsem izmišljena, lahko izvira iz prebranega prebrali, lahko tudi nima neposredne povezave s temo… poveste lahko kaj se vam je pripetilo zjutraj na poti na predavanje (kar je tudi odličen začetek – uvod v – vaše predavanje).
Predavatelj naj bi čim več preklapljal med splošnim načinom podajanja znanja (ve se…) in osebno izkušnjo (doživel sem…). Splošni način predavanja je primernejši za teoretične vsebine; vendar ljudje vsebine sprejemamo na čustvenem nivoju. Osebna izkušnja (četudi izmišljena) poda vsebini verdostojnost. Pri tem seveda ni nujno, da gre za osebno izkušnjo predavatelja, temveč predvsem za njegov pogled na svet. Predavanje mora – kakor vsaka zgodba – poslušalca usvojiti na čustvenem nivoju.
Predavatelj naj bi učinkovito preklapljal med različnim AV gradivom (slikovno gradivo, fotografije, filme), uporabljal praktične prikaze (demonstracijo) teorije s tabelami, grafi. Uprabljal naj bi vse, kar lahko ponazori teorijo.
Velikokrat smo že poudarili da naj bo učne vsebina razdeljena na krajše »module«; prav nič drugače ni s predavanjem namenjenim videozapisu. Posamezeno vsebinski sklop naj ne bo daljši od deset minut. Dolžino seveda narekuje vsebina, toda marsikdaj se da vsebino tako prilagoditi ali razdeliti, da se vklopi v takšno strukturo. V nobenem primeru pa ni primerno, da strnjeno predavanje traja dlje od petnajst minut.
Predavatelj mora paziti na znake, da izgublja stik s poslušalci. Tiho mrmranje, odsotni pogledi, risanje »krac« na papirju; včasih se to dogodi tudi zaradi utrujenosti in ni s samim predavanjem nič narobe. Predavatelj lahko v takšnem primeru udeležence vpraša ali je predavanje prezahtevno, v vsakem primeru pa lahko predlaga nekajminutni odmor.
Kakovostno predavanje je tisto, ki udeležence poskuša v kar največji meri odtegniti pasivni vlogi. Spodbuja naj jih k aktivnemi razmisleku; bodisi z nalogami, vajami in drugimi aktivnostmi. Predavatelj naj udeležence spodbuja, da določene zamisli ugotovijo sami, da sami pridejo do spoznanja. To pomeni, da pripravi določene nastavke in potem pusti, da sintezo (med tezo in antitezo) naredijo sami.
Kadar predstavlja posamezne vidike določene teme, naj vedno ponudi udeležencem možnost, da tudi sami pridejo do določene ugotovitve. Tudi če je le-ta napačna.
Vedni si moramo prizadevati, da poiščemo primere iz resničnega sveta; predavanje naj ne bo abstraktno, razen v primerih, ko predavatelj podaja teorijo.
Humor nikoli ne škoduje. Še pri tako zahtevnih in na videz suhoparnih vsebinah. Samo če razbistrimo možgane s sprostitvijo, lahko učinkovito sprejmemo nova znanja. Predavatelj lahko poves kakšno šalo, anekdoto, dogodek.
Vsako predavanje je boj za pozornost poslušalcev. Brez prizadevanj vsebina naleti na gluha ušesa. Predavatelj naj zato razmišlja pozitivno in uporablja pozitivne trditve; obenem pa naj pazi, da se izogiba kakršnimkoli vrednostnim sodbam, podajanju osebnih stališč in mnenj – če pa že naj jasno poudari alternativne možnosti; ena največjih napak je, če poskuša udeležencem »vsiliti« svoje mnenje.
Najpogostejše napake
Skrivanje za predmetom (torbico, aktovko...)
Gre za tip predavatelja, ki se skriva za govorniškim putom, sedi za mizo ali pa za določenim objektom (aktovka, …). Takšen pristop namiguje, da predavatelj ni suveren v svojih besedah, udeležnci lahko hitro odbijo občutek, da nekaj skriva.
Sedenje
Udobno sedenje pomeni zunanji znak dolgočasja in brezbrižnosti. Predavatelj mora stati, da lahko s pogledom zaobjame vse udeležence. S tem zmanjšuje možnost preusmerjanja pozornosti in povečuje odzivnost. Dobro je če hodi približno tri korake levo in desno glede na sredino razreda.
Preusmerjanje pozornosti
Kako moteče je lahko nenehno popravljanje očal, pričeske, geste, besede (razumete, tišina, mir...). Poigravanje s peresom ali nehotni gibi rok.
Govor
Govor naj ne bo monoton. Predavatlj naj bi si prizadeval, da v svoj nastop vnese dinamiko in ustrezno poudarja različno vsebino. Določene (manj pomembne) dele lahko preava hitreje, spet druge pomembnejše poudari z višino ali intenzivnostjo glasu. Nič ni narobe s premorom, toda premor naj ne bodo mašila.
Gre za tip predavatelja, ki se skriva za govorniškim putom, sedi za mizo ali pa za določenim objektom (aktovka, …). Takšen pristop namiguje, da predavatelj ni suveren v svojih besedah, udeležnci lahko hitro odbijo občutek, da nekaj skriva.
Sedenje
Udobno sedenje pomeni zunanji znak dolgočasja in brezbrižnosti. Predavatelj mora stati, da lahko s pogledom zaobjame vse udeležence. S tem zmanjšuje možnost preusmerjanja pozornosti in povečuje odzivnost. Dobro je če hodi približno tri korake levo in desno glede na sredino razreda.
Preusmerjanje pozornosti
Kako moteče je lahko nenehno popravljanje očal, pričeske, geste, besede (razumete, tišina, mir...). Poigravanje s peresom ali nehotni gibi rok.
Govor
Govor naj ne bo monoton. Predavatlj naj bi si prizadeval, da v svoj nastop vnese dinamiko in ustrezno poudarja različno vsebino. Določene (manj pomembne) dele lahko preava hitreje, spet druge pomembnejše poudari z višino ali intenzivnostjo glasu. Nič ni narobe s premorom, toda premor naj ne bodo mašila.
Tehnične zahteve za snemanje v “lastni režiji”
Če bo predavatelj sam snemal svoje predavanje (denimo v pisarni ali domačem okolju) je potrebno biti pozoren na nekaj ključnih (in praviloma precej pogostih) napak.
Kamera naj bo v višini oi. Pogled od spodaj ali zgoraj je hitro lahko napačno znamenje, ki odvrača pozornost od vsebine. Kar zadeva postavitev kamere v prostoru velja splošno pravilo naj bo med predavateljem in kamero precej manjša oddaljenost, kot pa med predavateljem in ozadjem. Pri tem naj predavatelj izbere čimbolj nevtralno ozadje; naj bo neprepoznavno kolikor je le mogoče. Če karikiramo: v posnetku naj ne bo njegovega spodnjega perila, partnerja v trenerki na kavču, alkholonih pijač, otrok, ki se podijo naokoli; predavatelj seveda med predavanjem ne sme kaditi ali malicati. Tudi prigrizi so lahko napačno znamenje.
Ko postavlja izrez naj ne izbere širšega izreza od dopsnega portreta – v določenih primerih je sprejemljiv tudi dopasni izrez. Udeleženci bodo želeli videti izraz na obrazu. Ko pripravlja ozadje naj snemalno okolje naj razmisšlja tudi o scenografiji. Zakaj ne bi postavil v izrez rastline ali drugega elementa, ki se navezuje na vsebino predavanja? Vendar pa je pri tem potrebno biti pozroen na to, da noben element ne odvrača pozornosti od njegovega nastopa.
Podobno velja tudi za motnje. Telefon naj bo izklopljen, v prostoru naj vlada tišina. Če predavatelja karkoli premoti naj prične s ponovnim snemanjem od začetka. V nasprotnem primeru utegne urejanje posnetega gradiva trajati več časa, kar bo občutno podražilo izdelavo učnega modula.
Kamera naj bo v višini oi. Pogled od spodaj ali zgoraj je hitro lahko napačno znamenje, ki odvrača pozornost od vsebine. Kar zadeva postavitev kamere v prostoru velja splošno pravilo naj bo med predavateljem in kamero precej manjša oddaljenost, kot pa med predavateljem in ozadjem. Pri tem naj predavatelj izbere čimbolj nevtralno ozadje; naj bo neprepoznavno kolikor je le mogoče. Če karikiramo: v posnetku naj ne bo njegovega spodnjega perila, partnerja v trenerki na kavču, alkholonih pijač, otrok, ki se podijo naokoli; predavatelj seveda med predavanjem ne sme kaditi ali malicati. Tudi prigrizi so lahko napačno znamenje.
Ko postavlja izrez naj ne izbere širšega izreza od dopsnega portreta – v določenih primerih je sprejemljiv tudi dopasni izrez. Udeleženci bodo želeli videti izraz na obrazu. Ko pripravlja ozadje naj snemalno okolje naj razmisšlja tudi o scenografiji. Zakaj ne bi postavil v izrez rastline ali drugega elementa, ki se navezuje na vsebino predavanja? Vendar pa je pri tem potrebno biti pozroen na to, da noben element ne odvrača pozornosti od njegovega nastopa.
Podobno velja tudi za motnje. Telefon naj bo izklopljen, v prostoru naj vlada tišina. Če predavatelja karkoli premoti naj prične s ponovnim snemanjem od začetka. V nasprotnem primeru utegne urejanje posnetega gradiva trajati več časa, kar bo občutno podražilo izdelavo učnega modula.