Tutorji pri eŠtudiju
Potrebno ekipo za izvajanje eŠtudija po predlaganem modelu smo razdelili v tri segmente: (1) pedagoški sodelavci, (2) administrativni sodelavci ter (3) strokovni sodelavci. eŠtudij predstavlja povsem drugačno vrsto izobraževanja kot smo ga navajeni. Predvideva aktivno sodelovanje udeležencev. Slušatelji niso samo pasivni prejemniki informacij ali znanja in predavatelji oziroma profesorji niso samo podajalci znanja. Poleg tega pri eŠtudiju večine klasične interakcije (predvsem med študentom in profesorjem) ni. Zaradi the treh ključnih posebnosti učnega procesa je manko izkušenj in znanja o poteku študija potrebno nadomestiti. Odločili smo se, da udeležencem poleg tutorske pomoči (ki je poznana tudi v klasičnem sistemu študija) omogočimo tudi strokovno pomoč pri poteku predmeta. Poenostavljeno lahko rečemo, da tutor pri eŠtudiju pomaga študentom in skrbi za vzdrževanje interkacije na treh nivojih: (1) študent – profesor, (2) študent – vsebina in (3) študent – študent. Njegova vloga pomočnika profesorja pa je po drugi strani vezana na predmet. Kot pomočnik profesorja pokriva interakcijo na nivoju (1) Vsebina – profesor, (2) študent – vsebina.
Vloga tutorske pomoči
Vloga tutorja je v prvi vrsti vloga nekoga, ki pomaga udeleženci pri izobraževanju. Največkrat pomoč potrebujejo novovpisani. V sistemu eŠtudija pa zaradi že navedenih posebnosti vsi vpisani. Obsega raznovrstne oblike pomoči, bistveno pa je, da gre za sistematično pomoč. Poleg tega študentom nudi oporo, razumevanje in pravzaprav vsega kar zadeva akademski razvoj oziroma fakultetno življenje. Tutor je vmesni, vezni člen med fakulteto in profesorji na eni strani ter študentom na drugi. Pri klasičnem sistemu tutorstva tutorji pomagajo tutorandom (torej študentom) s posebnimi potrebami in tujim študentom. Tutor pomaga vzpostaviti in vzdrževati stike med tutorandom in fakulteto ter med tutorandom in profesorji. Dober tutor bo priskočil na pomoč še preden bo študent sam zaznal problem. Iz svojih izkušenj črpa nabor rešitev in preprozna pasti, preden postanejo ovira, ki je ni mogoče več premagati. Temeljni namen tutorstva je povečati prehodnost iz letnika v letnik in povečati uspešnost študija. S tem se dvigne kakovost študija na fakulteti. Tutorstvo je obilka sistematičnega vodenja študentov skozi študij. Lea Bregar navaja, da je v sistemu eŠtudija tutor med drugim tudi (1) svetovalec in vodnik, ki svetuje pri izbiri virov, (2) strokovnjak, ki s postavljanjem vprašanj vodi udeležence, (3) omogoča učne izkušnje, (4) spodbuja in omogoča samostojnost in iniciativnost, (5) poudarja različne vidike vsebine in njihovo medsebojno pvoezanost, (6) je del učne skupine in ne njen vodja, z udeleženci sodeluje enakopravno, ter se (7) po možnostih prilagaja učnim pristopom udeležencev (Bregar, 2010).
Konkretne naloge tutorja
Osnovne tutorjeve naloge obsegajo deset opravil, ki se navezujejo tudi na aktivnosti, ki jih na tem mestu ne bomo navajali. Tutor tako (1) pomaga študetnom, ki imajo težave pri študiju, pri osvajanju zahtevnejših vsebin, pri oblikovanju nabora izbirnih predmetov, pri razreševanju konfliktnih situacij ter pri obštudijskih dejavnostih in življenju izven fakultete (kje se dobro/poceni je, kako najti določeno inštitucijo, svetuje pri iskanju bivalnih kapacitet, … priporoča in razloži primerne metode in strategije učenja, odgovarja na vprašanja o tem kako potekajo izpiti, (2) seznanja studenta s potrebnimi viri informacij in literaturo, (3) redno obvešča svoje študente o različnih dogodkih (od izpitov do strokovnih ekskurzij) na fakuteti ter o drugih priložnostih in rokih, ki jih študent ne sme zamuditi. Tutor spodbuja študente k udeležbi obštudijskih dejavnosti, organizira in vodi formalna in neformalna srečanja, svetuje študentom glede uporabe in razumevanja pravilnika in poteka študija, obenem pa tudi predlaga izboljšave učnega procesa in olajšavo študija.
Kompetence klasičnega tutorja
Zaželeno je, da je (1) tutor študent višjega letnika, da ima (2) nadpovprečen učni uspeh in da je (3) v času, ko izvaja tutorstvo še vedno študent fakultete. Ključna pa je (4) želja, da pomaga. Med druge kompetence, ki vplivajo na kakovost tutorstva sodi tudi zagotovo (5) dobro poznavanje delovanja fakultete, profesorjev, pravic in dolžnosti študentov, (6) pravilnikov fakultete, splošno poznavanje zakonodaje s področja visokega šolstva, inštitucij (študentski svet) in organov fakultete. Tutor mora (7) dobro poznati snov in imeti (8) sposobnost nudenja dodatne pomoči – tudi če ta ni vedno tisto, kar študent pričakuje ali želi. Biti mora (9) inovativen in imeti dobro razvit socialni čut. Tutor mora (10) poznati osnove uporabe ustreznih psiholoških in pedagoško-andragoških metod dela, obenem pa tudi ustrezno metodološko znanje za interpretacijo rezultatov. Tutor mora (11) znati izvajati evalvacijo dela in poznati osnove pedagoške metodologije. Mora (12) znati pisati in se ustrezno govorno-pisno izražati.
Kompetence eTutorja
Javno dostopni viri navajajo še nekaj drugih ključnih faktorjev, ki vplivajo na kakovost izvajanja tutorstva pri eŠtudiju. Tutor naj bi tako (1) predvsem pomagal in svetoval skupini študentov znotraj tehnoloških omejitev programske opreme brez potrebe po srečanju "v živo". Znal naj bi (2) zaznati in interpretirati ravnanja udeležencev, (3) povezovati drobce informacij iz različnih sporočil in jih povezovati/organizirati v novo celoto, (4) izpostaviti pomembne prispevke posameznega člana skupine, ki jih drugi udeleženci niso opazili, (5) popravljati napačne interpretacije ali dopolnjevanje nepopolnih informacij.
Tutor naj bi tudi (1) povzemal različne ideje in prispevke članov študijske skupne tutornadov, (2) usmerjal potek razprav kadar zaidejo stran od začrtane poti, (3) opozarjal na časovne omejitve in pazil na to, da se znotraj razprave izpostavijo vsi načrtovani elementi in vsebinske točke, obenem pa tudi oznanja približevanja zaključka razprave in tudi v kratkem povzetku na koncu povzame povedano/dogovojrjeno. Razprave zaključi tutor. Ko je določena vsebina po tutorjevi presoji izčrpana (4) oznani začetek nove, med razpravo poudarja pomembna spoznanja ali informacije in morda na videz ne tako pomembna naloga, da (5) skrbi za arhiviranje razprav, njihovo urejanje in objavljanje. Pri tem jih lahko reorganizira in po svoji presoji ureja.
Naslednji izredno pomemben element tutorstva je (1) nudenje povratne informacije študentom, (2) klasifikacija predznanja študenta in svetovanje kot pomoč računalniško podprti tehnologiji, s katero študent lahko ustrezno razporedi manjkajočo učno snov. Tutor pri tem (3) vodi evidenci znanja posameznega študenta, dopolnjuje nepopolno znanje in popravlja napačne predstave in informacije.
Morebiti je ključno, da omenimo, da poleg klasičnih znanj, ki jih potrebuje tutor, v sistemu eŠtudija potrebuje tudi povsem druge veščine. Predvsem tiste, ki se navezujejo na uporabo računalniških orodij. Med drugim pa tui komunikacijske in motivacijske sposobnosti. Margerita Zagmajster in Lea Bregar navajata, da model tutorstva v e-študiju zajema pet stopenj: (1) dostop do e-okolja, (2) spoznavanje v e-izobraževanju, (3) izmenjava informacij, (4) ustvarjanje znanja in (5) razvoj (Bregar, 2010). Tutor mora v učnem okolju poznati orodja pa tudi načine in tehnike poučevanja.
Tutor naj bi tudi (1) povzemal različne ideje in prispevke članov študijske skupne tutornadov, (2) usmerjal potek razprav kadar zaidejo stran od začrtane poti, (3) opozarjal na časovne omejitve in pazil na to, da se znotraj razprave izpostavijo vsi načrtovani elementi in vsebinske točke, obenem pa tudi oznanja približevanja zaključka razprave in tudi v kratkem povzetku na koncu povzame povedano/dogovojrjeno. Razprave zaključi tutor. Ko je določena vsebina po tutorjevi presoji izčrpana (4) oznani začetek nove, med razpravo poudarja pomembna spoznanja ali informacije in morda na videz ne tako pomembna naloga, da (5) skrbi za arhiviranje razprav, njihovo urejanje in objavljanje. Pri tem jih lahko reorganizira in po svoji presoji ureja.
Naslednji izredno pomemben element tutorstva je (1) nudenje povratne informacije študentom, (2) klasifikacija predznanja študenta in svetovanje kot pomoč računalniško podprti tehnologiji, s katero študent lahko ustrezno razporedi manjkajočo učno snov. Tutor pri tem (3) vodi evidenci znanja posameznega študenta, dopolnjuje nepopolno znanje in popravlja napačne predstave in informacije.
Morebiti je ključno, da omenimo, da poleg klasičnih znanj, ki jih potrebuje tutor, v sistemu eŠtudija potrebuje tudi povsem druge veščine. Predvsem tiste, ki se navezujejo na uporabo računalniških orodij. Med drugim pa tui komunikacijske in motivacijske sposobnosti. Margerita Zagmajster in Lea Bregar navajata, da model tutorstva v e-študiju zajema pet stopenj: (1) dostop do e-okolja, (2) spoznavanje v e-izobraževanju, (3) izmenjava informacij, (4) ustvarjanje znanja in (5) razvoj (Bregar, 2010). Tutor mora v učnem okolju poznati orodja pa tudi načine in tehnike poučevanja.