Snemanje v hiši
Snemanje v hiši se za preudarno ustanovo morebiti zdi privlačna zamisel, toda le malokatera inštitucija se zaveda obsega znanj in opravil potrebnih za kakovostno izvedbo. Tisto kar se sprva zdi “saj lahko naši zaposleni posnamejo” se hitro sprevrže v nočno moro, ko sepred organizatorji pojavljajo novein nove omejitve. Kako pogosto se zgodi, da ima nevešči pristop za posledico spoznanje, da je bila sprva navidez cenovno ugodnejša možnost nekajkrat dražja od katerekoli druge možnosti. Vsaka ustanova bo sčasoma usvojila potrebna znanja in veščine in skozi prakso zagotovo dosegla želeni plato; toda cena takšnega pristopa utegne biti astronomska in marsikatera inštitucija, ki se je tovrstnega projekta lotila je obupala in preprosto izvedbo snemanj opustila. Povsem po nepotrebnem. Tisto kar se kae kot temeljna težava pri tem pristopu je to, da se odgovorni ne zavedajo zahtevnosti povsem preproste izvedbe. Kaj šele, če želijo imati vrhunske posnetke, ki bodo parirali tistim že objavljenim, ki jih ponujajo konkurenčne ustanove!
Druga – praviloma še slabša – možnost je, da ustanova odgovornost za snemanje prenese na predavatelja. V tem primeru pričakuje od njega, da sam posname predavanja s spletno kamero na računalniku ali uporabi drugo razpoložljivo tehnologijo. Resnici na ljubo se kakovost otvrstnih posnetkov praviloma ne razlikuje od kakovsti prve možnosti, kjer za snemanje znotraj instucije skrbi neusposobljeno osebje. Razlika je v tem, da če ustanova dobro premisli možnosti, ki jih ima (denimo uporaba odprtokodnih in prostodostopnih sistemov kakršen je sistem ARNESovih VOX video konferenc) lahko ob motiviranih predavateljih doseže zadostno kakovosti posnetega gradiva, da je primerno za javno objavo. Pri tem seveda ne merimo na tehnično kakovost gradiva, temveč predvsem na to, da je gradivo ustrezno posneto (predavatelj ne izgine iz vidnega polja, zvok spremlja sliko, predavanja so vnaprej prilagojena snemanju ipd). Vendar je pri tem pristopu ključna težava v tem, da s epredavatelji razlikujejo med seboj tako po tehničnem znanju in veščinah uporabe videoopreme za snemanje, kot tudi posvoji motiviranosti. Da bi bile zadeve še bolj komplicirane lahko tudi isti predavatelj enkrat z motivacijo posname svoje predavanju, drugič pa ne. Predavatelji so vendarle predvsem strokovnjaki za določena področja in ne profesionalni sodelavci s potrebnim znanjem za beleženje predavanj.
Druga – praviloma še slabša – možnost je, da ustanova odgovornost za snemanje prenese na predavatelja. V tem primeru pričakuje od njega, da sam posname predavanja s spletno kamero na računalniku ali uporabi drugo razpoložljivo tehnologijo. Resnici na ljubo se kakovost otvrstnih posnetkov praviloma ne razlikuje od kakovsti prve možnosti, kjer za snemanje znotraj instucije skrbi neusposobljeno osebje. Razlika je v tem, da če ustanova dobro premisli možnosti, ki jih ima (denimo uporaba odprtokodnih in prostodostopnih sistemov kakršen je sistem ARNESovih VOX video konferenc) lahko ob motiviranih predavateljih doseže zadostno kakovosti posnetega gradiva, da je primerno za javno objavo. Pri tem seveda ne merimo na tehnično kakovost gradiva, temveč predvsem na to, da je gradivo ustrezno posneto (predavatelj ne izgine iz vidnega polja, zvok spremlja sliko, predavanja so vnaprej prilagojena snemanju ipd). Vendar je pri tem pristopu ključna težava v tem, da s epredavatelji razlikujejo med seboj tako po tehničnem znanju in veščinah uporabe videoopreme za snemanje, kot tudi posvoji motiviranosti. Da bi bile zadeve še bolj komplicirane lahko tudi isti predavatelj enkrat z motivacijo posname svoje predavanju, drugič pa ne. Predavatelji so vendarle predvsem strokovnjaki za določena področja in ne profesionalni sodelavci s potrebnim znanjem za beleženje predavanj.
Sistem za samodejno snemanje in objavo video vsebin
Ta možnost zahteva precejšnjo investicijo v snemalno opremo in nekaj specifičnega znanja s področja spletne distribucije video gradiva, obneme pa zahteva tudi ustrezen sistem preko katerega so posnetki na razpolago udeležencem (programsko oz. spletno okolje). Če je sistem dovolj kakovostno zasnovan in če inštitucija vloži potrebna sredstva v opremo, potem je lahko izredno učinkovita in na dolgi rok verjetno najcenejša opcija.
Sistem za samodejno snemanje predavanj sestavljata dva ključna elementa: snemalni del in distribucijski del. Snemalni del obsega kamero, pritrjeno v prostoru, usmerjeno proti predavatelju s fiksnim izrezom in zvočno snemalno enoto (praviloma brezžični mikrofon) ter neko obliko procesne enote, ki zdrui sliko in zvok. Procesna enota (praviloma neka oblika strežniškega sistema) obenem tudi skrbi za samodejno objavljanje videovsebin.
Nekatere izvedbe že omogočajo tudi samodejno beleženje premikanja predavatelja v prostoru in avtomatsko sledenje tem premikom. Vendar je njihova ključna težava še vedno v tem, da mora (pravioma) predavatelj nositi poseben obesek ali marker, ki mu kamera sledi. To je še eden izmed dodatnih elementov, na katere mora misliti in ki ga odvračajo od procesa poučevanja. Smisel beleženja predavanj oz. končni cilj bi moral biti, da se predavatelj s samim procesom snemanja ne ukvarja, temveč se osredotoči samo na predavanje. Za vse ostalo poskrbi tehnologija ali izvajalec snemanja.
Če je sistem za samodejno snemanje dobro premišljen in kakovostno postavljen skorajda ne zahteva posega v predavanje onkraj tega, da si mor predavatelj pridtrditi mikrofon ter pritisniti gumb za pričetek snemanja ter gumb za zaključek snemanja. Vse ostalo je mogoče sprogramirati vnaprej. Tako zaporedje objavljanja videozapisov kot tudi čas kdaj se naložijo na strežnik in kam (ter pod kakšnim imenom) se shranjujejo. Vendar pa so tovrstni sistemi izredno dragi in so primerni predvsem za velike ustanove, ki sprejejo odločitev o tem, da bodo posnetke svojih predavanj javno objavile ali pa jih namenile za poznejši ogled svojim slušateljem.
Sistem za samodejno snemanje predavanj sestavljata dva ključna elementa: snemalni del in distribucijski del. Snemalni del obsega kamero, pritrjeno v prostoru, usmerjeno proti predavatelju s fiksnim izrezom in zvočno snemalno enoto (praviloma brezžični mikrofon) ter neko obliko procesne enote, ki zdrui sliko in zvok. Procesna enota (praviloma neka oblika strežniškega sistema) obenem tudi skrbi za samodejno objavljanje videovsebin.
Nekatere izvedbe že omogočajo tudi samodejno beleženje premikanja predavatelja v prostoru in avtomatsko sledenje tem premikom. Vendar je njihova ključna težava še vedno v tem, da mora (pravioma) predavatelj nositi poseben obesek ali marker, ki mu kamera sledi. To je še eden izmed dodatnih elementov, na katere mora misliti in ki ga odvračajo od procesa poučevanja. Smisel beleženja predavanj oz. končni cilj bi moral biti, da se predavatelj s samim procesom snemanja ne ukvarja, temveč se osredotoči samo na predavanje. Za vse ostalo poskrbi tehnologija ali izvajalec snemanja.
Če je sistem za samodejno snemanje dobro premišljen in kakovostno postavljen skorajda ne zahteva posega v predavanje onkraj tega, da si mor predavatelj pridtrditi mikrofon ter pritisniti gumb za pričetek snemanja ter gumb za zaključek snemanja. Vse ostalo je mogoče sprogramirati vnaprej. Tako zaporedje objavljanja videozapisov kot tudi čas kdaj se naložijo na strežnik in kam (ter pod kakšnim imenom) se shranjujejo. Vendar pa so tovrstni sistemi izredno dragi in so primerni predvsem za velike ustanove, ki sprejejo odločitev o tem, da bodo posnetke svojih predavanj javno objavile ali pa jih namenile za poznejši ogled svojim slušateljem.
Zunanji izvajalec
Sklenjena pogodba z zunanjim izvajalcem je zagotovo najdražja možnost, ki jo ima ustanova. In resnici na ljubo – le malo inštitucij si lahko to možnost privošči. Stroški izvedbe snemanja s posebej usposobljenim kadrom in nato obdelava ter distribucija posnetkov zahtevajo toliko produkcijskih opravil, da pri velikem obsegu ustanova te stroške le stežka upraviči, saj so lahko nekajkrat dražji od same izvedbe predavanj. Katere so torej sploh prednosti tega pristopa. Najprej je to zagotovo tehnična kakovost. Takšni posnetki so po kakovosti praviloma tehnično vrhunski in jih je mogoče uporabiti tudi v namene izdelave eGradiva. Če gre za dolgotrajnejše sodelovanje bo zunanji izvajalec že dobro poznal delovanje študijskega procesa in znal ekonomsko učinkovito postaviti takšen model, ki bo za ustanovo najbolj ugoden. Poleg tehnične kakovosti pa pomeni tudi največjo zanesljivost. Kljub temu, da pogosto govorimo o človeškem faktorju kot grožnji vendarle za sedaj tehnologija preuščena sama sebi odpove ravno na tem področju. Kaj storiti v primeru odstopanja od postavljenih smernic (izpad elektrike, napaka v sistemu ipd)? Človek je še vedno tisti, ki je sposoben prožneje odloati in presojati o ustreznih rešitvah nastalih težav.
Vendar pa je takšen pristop tako drag, da je de facto neprimeren za izvedo rednega študijskega procesa. O njem velja razmisliti predvsem v primeru gostovanja zunajih predavateljev ali izvedbe posebnih (omejenih) predavanj. Gre za predavanja, ki morebiti niso na vrsti vsako leto ali jih sestavlja le emejeno število srečanj. Če so to pomembna predavanja, še posebej če gre za predavanja s katerimi se želi ustanova predstaviti navzven je smiselno razmisliti o pogodbi z zunajim izvajalcem, ki prevzame določene ali pa vse aktivnosti v zvezi z beleženjem, produkcijo , objavo in/ali distribucijo videozapisov predavanj.
Vendar pa je takšen pristop tako drag, da je de facto neprimeren za izvedo rednega študijskega procesa. O njem velja razmisliti predvsem v primeru gostovanja zunajih predavateljev ali izvedbe posebnih (omejenih) predavanj. Gre za predavanja, ki morebiti niso na vrsti vsako leto ali jih sestavlja le emejeno število srečanj. Če so to pomembna predavanja, še posebej če gre za predavanja s katerimi se želi ustanova predstaviti navzven je smiselno razmisliti o pogodbi z zunajim izvajalcem, ki prevzame določene ali pa vse aktivnosti v zvezi z beleženjem, produkcijo , objavo in/ali distribucijo videozapisov predavanj.