Produkcijski proces
V nadaljevanju na kratko predstavljamo produkcijski proces in faze, ki so potrebne za izvedbo, izdelavo in objavo videozapisov predavanj. Kljub temu, da so na prvi pogled morebiti nekatere faze manj pomembne, tehnična znanja, ki stojijo za njimi niso. Marsikatero od teh faz lahko prepustimo različnim izvedbam (od samodejnega snemanja do zunanjega izvajalca), toda vse to so faze, ki jih je potrebno opraviti.
Načrtovanje
Načrtovanje je vse. Pripravljena ustanova in predavatelj so edino kar zagotavlja kakovostna predavanja. Vnedar pa priprava na snemanje ne obsega samo priprave predavatelja. Obsega tudi samo pripravo prostora. Postavitev kamere zahteva tehten premislek. Še posebej kadar gre za sistem za samodejno snemanj. Potrebno je najti ustrezen kot. Tukaj ponovno pride do pomena zunanji izvajalec in živa oseba za kamero, ki se lahko prono prilagaja posameznemu predavatelju. Nekateri predavatelji so mirnu, drugi aktivni. Ne da bi se zavedali zapustijo določen prostor znotraj katerega se lahko gibljejo in uidejo očesu kamere. Na vse to je potrebno premisliti. Odgovoriti na vprašanja kakšen vidni kot naj zajame kamera, kje bo postavjena, da ne bo motila študentov ali še huje – da se ne bo kdo po nesreči ob njo spotaknil? Ustanova ima na izbiro dve temeljni postavitvi: postavitev na stropu in postavitev v zadnjih vrstah. Pri tem se morebiti na prvi pogled zdi postavitev na stropu elegantnejša – kamera je nedosegljiva udeležencem, toda vidni kot, ki gledalca postavi v pozicijo ptičje perspektive znova in znova odvrača pozornost od vsebine. To je še posebej očitno pri ekstremnihpostavitvah, kjer je kamera preblizu predavatelju. Ob uporabi širokokotnih leč se občutek popačenja le še poveča. Po drugi strani pa seveda postavitev v zadnjih vrstah ni primerna, saj le stežka najdemovidni kot, ki ne ujame v objektiv tudi udeležencev. Veliko bolj očitno je vstajanje in kamera bo zagotovo posnela vsakega zamudnika. Treba se je zavedati, da optimalne posstavitve kamere ni, če so v dvorani študentje. Zato je potrebno temeljito razmisliti o postavitvi in izbrati najbojšo od slabih možnosti. Vse to pa je seveda odvisno predvsem od prostora v katerem poteka predavanje.
Eno od pomembnih faz pri načrtovanju snemanja je tudi opozorilo študentom, da se predavanja snemajo. Po zakonu o varovanju osebnih podatkov je namreč brez soglasja oseb, ki so na podobi njihovo snemanje prepovedano. Zato je že pri postavitvi kamere potrebno razmisliti tudi o tej možnosti. Obenem se je potrebno zavedati, da po istem zakonu vsakdo lahko dovoljenje prekliče. Težavam se izognemo, če v posnetku ni udeležencev posnetih na način na katerga bi lahko bili prepoznavni. V vsakem primeru pa je potrebno udeležence vsakokrat pred snemanje obvestiti, da se predavanje snema.
Eno od pomembnih faz pri načrtovanju snemanja je tudi opozorilo študentom, da se predavanja snemajo. Po zakonu o varovanju osebnih podatkov je namreč brez soglasja oseb, ki so na podobi njihovo snemanje prepovedano. Zato je že pri postavitvi kamere potrebno razmisliti tudi o tej možnosti. Obenem se je potrebno zavedati, da po istem zakonu vsakdo lahko dovoljenje prekliče. Težavam se izognemo, če v posnetku ni udeležencev posnetih na način na katerga bi lahko bili prepoznavni. V vsakem primeru pa je potrebno udeležence vsakokrat pred snemanje obvestiti, da se predavanje snema.
Snemanje z zunanjim izvajalcem
Potrebno se je zavedati, da priprava snemalne opreme vzame čas. Na to je potrebno računati pri orgranizaciji predavanj. Vešč snemalec bo opremo postavil v 10-15 minutah; v primeru posebnih zahtev ali težavnih položajev pa utegne trajati tudi več. Zato je potrebno imeti predavalnico na razpolago že prej. Vsaka ustanova bi se v takpnih primerih morala prej dogovoriti okli priključkov za napajanje, če pa snemanje poteka v živo pa je potrebno zagotoviti tudi dovolj zmogljivo spletno povezavo in poskrbeti aza testno snemanje. Tehnologija še kako rada zataji. Če snemanje poteka v organizaciji ustanove pa je potrebno poeg tega seveda poskrbeti tudi za napajanje in spominjski medij (baterije in kasete). Kako neprijetno je, če sredi predavanja zmanjka baterije v brezžičnem mikrofonu ali celo napajanja za kamero. Vešč snemalec bo zato predvidil tudi to možnost in bo vsakokrat znova preveril stanje baterij pred predavanjem in posrbel za napanje iz omrežne napetosti. Naslednji korak je seveda nastavitev nivojev. Predavatelja se mora slišati; v tem primeru je zvok skorajda pomembnejši od slike, saj prenaša bolj ključne informacije. Če ne zabeležimo slike alhko še vedno uporabimo zvočni posnetek; v primeru izpada le tega pa nimamo uporabnega predavanja.
Potek snemanja
Snemanje s kamero zahteva izkušenega snemalca. Ne gre samo za izkušnje v smislu kako rokovati s akmero (kako izvesti zasuk, …) temveč predvsem izkušnje v smislu prepoznavanje vedenjskih vzorcev predavatelja. Predavatelji se med seboj resda razlikujejo, toda v grobem jih lahko razvrstimo v različne kategorije glede na aktivnost. Mirni predavatelji, ki sedijo za govornišim pultom so za snemanje enostavni in nezahtevni; predavatelji, ki se veliko gibljeno ali uporabljajo razično intonacijo glasu pa od snemalca zahtevajo več znanja in izkušenj. Potrebno je predvideti njihovo gibanje, da ne uzidejo iz vidnega kota. Prav tako mora snemalec zaznati kdaj bo odmor, kdaj bo orebiti predavatelj vklopil drugi medij (Powerpoint). Odlično je, če je na razpolago čas v katerem se snemalec in predavatelj messebojno pogovorita in pripravita načrt snemanja. Vsaj v tem okviru, da snemalec ve, kako je strukturirano predavanje.
Prav tako si je porebno zapomniti, da praviloma ne snemamo zvoka ambienta. Udeležencev se praviloma ne bo slišalo, razen v primeru dodatnega mirofona, ki si ga podajajo. Če ima predavalnica lastno ozvočenje lahko (ob njihovem soglasju) uporabimo tudi posnetek vprašanj študentov v razpravi; sicer za takšen tip predavanja potrebujemo vsaj en dodatni mikrofon. Po možnosti pa tudi moderatorja, ki podaja besedo. Zelo pomembno je, da predavatelj ohranja svojo pozicijo usmerjevalca razprave in da razprava ne preraste v vsesplošno argumentiranje. V takšni situaciji bo tudi najbolj izkušenj snemalec le malo opravil.
Prav tako si je porebno zapomniti, da praviloma ne snemamo zvoka ambienta. Udeležencev se praviloma ne bo slišalo, razen v primeru dodatnega mirofona, ki si ga podajajo. Če ima predavalnica lastno ozvočenje lahko (ob njihovem soglasju) uporabimo tudi posnetek vprašanj študentov v razpravi; sicer za takšen tip predavanja potrebujemo vsaj en dodatni mikrofon. Po možnosti pa tudi moderatorja, ki podaja besedo. Zelo pomembno je, da predavatelj ohranja svojo pozicijo usmerjevalca razprave in da razprava ne preraste v vsesplošno argumentiranje. V takšni situaciji bo tudi najbolj izkušenj snemalec le malo opravil.
Diapozitivi in PowerPoint
Potrebno se je zavedati, da elektronsko prikazani diapozitivi niso primerni za snemanje predavanj, Kot prvo ponujajo le statično sliko, po drugi strani pa je potrebno prostor zatemniti. Projekcijske žarnice imajo praviloma tudi višjo temperaturo svetlobe kotmsiceršnja razsvetljava, zato bo slika modrikasta, predavatelj pred platnom pa le silhueta. Če predavatelj uporablja veliko diapozitivov je potrebno razmisliti o naknadni sinhronizaciji. To omogča marsikatero (spletno in drugo) programsko okolje. Če pripravljamo posnetek v obliki učnega gradiva pa se je potrebno zavedati, da bo ročno vstavljanje diapoziitov podaljšalo in zelo zakompliciralo postopek urejanja videovsebin. Dodatna težava s diapozitivi je ta, da je projekcijsko platno praviloma izven videnga kota kamere; udeleženci bodo ob ogledu videozapisa lahko razbrali le del podobe. V sakem primeru pa je potrebno snemalca na to opzoroti. Snemalec bo namreč lahko kamero ustrezno zasukal nin uspremil pozornost udeležencev pri poznejšem spremljanju posnetka na diapozitiv. Druga, nekoliko bolj zapletena možnost je sočasno snemanje večih kanalov. To lhko poteka v obliki snemanja namizja ali pa se podobna na platnu beleži z drugo kamero.
Prenos posnetkov
Ne glede na to s kakšno tehnologijo se snema predavanje posnetke je potrebno prenesti na izbrani medij preko katerega bodo dostopni udeležencem. Videzapisi predavanj skozi vso svojo zgodovino niso bili posebej razširjeni. Temu je botroval predvsem zapleten prenos in distribucija. V času videokaset je bilo potrebno kasete ročno presneti na ustrezen pomnilniški medij; ta proces se je vedno odvijal v realnem času – eno uro predavanja, eno uro presnemavanja. Šele s pojavom digitalnih spominskih medijev v obliki otičnih ali magnetnih enot (spominske kartice in trdi diski) s eje ta proces bistveno pospešil. Toda v vsakem primeru je potrebno posnetke prenesti na drug medij in ne glede na to kako zmogljiva je opreema s kateriod elamo še vedno vzame ogromno časa. Delna in za zdaj najelegantnejša rešitev je neposredni samodejni prenos na strežnik. Beleženje predavanj v tem primeru poteka v živo, sistem pa posnetke samodejno objavi na strećnik s čemer postanejo dostopni za udeležence. Manjko te metode je v tem, da sistem samodejno objavi vse kar je kamera zabeležila. To pomeni, da se objavi predavanje takšno kot je bilo, v obsegu v kakršnem je bilo izvedeno.
Urejanje posnetkov
Na najosnovnejšem nivoju urejanje posnetkov pomeni, da urednik pregleda posnetke in izreže npotrebne in odvečne ali pa neprimerne dele. Ta pristop predvideva, da so posnetki torej uredniško pregledani. Zaradi tega je ta oblika faza izredno dolgotrajn in tudi draga. Vendar pa lahko urednik anredi še več. Posnetke opremi z grafiko, glasbo in drugim grafičnim ali avdio materijalom. Lahko doda druge posnetke, PowerPoint predstavitve in drugo. Ta faza je zelo pomembna kadar delamo spomembnejšim gradivom; denimo gostujočim predavateljem ali s posnetki, ki so posebnega pomena za ustanovo. Sicer je zagotovo predraga oziroma cenovno neučinkovita. Najosnovnejša montaa pa seveda obsega vsaj dva ključna posega v videzapis: (1) dodajanje grafične karte na začetku, kjer posnetek opremimo z imenom predavatelja, naslovom predavanja in datumom nastanka ter (2) določitev začetne in končne točke; pogosto bo snemalec pričel snemati z vstopom predavatelja. Toda ali je potrebno v konlnem posnetku tudi pustiti uvodne besede, morebiti ponovitev predhodne učne enote ipd?
Kodiranje
Videozapis, ki ga kamera zabeleži ni primeren za širšo distribucijo; še posebej ne preko svetovnega spleta. Ker je preveik ga je potrebno stisniti. Temu procesu pravimo kodiranje. Gre za izredno zamuden proces in edina res učinkovita rešitev je sistem za samodejno senmanje predavanj. V tem primeru namreč sitem sam, po zaključku predavanja pretvori videoapis kamere v videozapis, ki je primeren za distribucijo na svetovnem spletu.
Objava
Podobno kakor pretvorba videozapisa je tudi objavljanje gradiva zamudno. Pretvorjene posnetke je namreč potrebno naložiti na nek prostora za shanrjevanje; v zadnjem času prevladujeta dve – ne povsem optimalni – rešitvi. Prva je obajava posnetkov na aketerm od javnih kanalov (denimo Vimeo ali YouTube), pri čemer je Vimeo morebiti primernejši za akademsko sfero saj je bil s tem namenom ustanovljen. Toda Vimeo je plačljiv, YouTube pa brezplačen, podrobneje se v primerjalno analizo na tem mestu ne bomo spuščali saj je predstavitev dimenzije problema preobširna za zastavljene ovkire pričujeočega elaborata. Vendar pa naj na tem mestu omenimo še dve drugi monžosti. Prva je obajava posnetkov v oblaku (DropBox, Google Drive), druga pa zakup strežnikega prostra. Praviloma podjetja, ki so v poziciji zunanjega izvajalca ali pa podjetja, ki pnuajjo programska okolja za eIzobraževanje že vključujeo tudi opcijo shranjevanja in distribuiranja videozapisov predavanj. Zavedati pa seje potrebno, da gre dejansko za zakup medijskega prostora; videozapisi pač morajo biti nekje objavljeni, da lahko udeleženci do njih dostopajo.