Tipologija videogradiva
Video v izobraževanju lahko uporabljamo na najrazličnejše načine. V tem vsebinskem sklopu se bomo osredotočili na najpogostejše; še posebej tiste, ki dopolnjujemo ali v nekaterih primerih celo nadomestijo predavatelja. Mnogokrat smo že omenili, da se vloga predavatelja v procesu eIzobraževanja spreminja. Da ni več v vlogi podajalca znanja, temveč predvsem v vlogi tistega, ki k znanju usmerja. Vprašanje, ki se seveda postavi je kdaj in v kakšnih okoliščinah lahko predavanje v živo nadomestimo s posnetim predavanjem. Pri tem pa ne merimo samo na tiste vidike eŠtudija, kjer študentje na daljavo spremljajo zamujena predavanja. Merimo predvsem na situacije v katerih lahko video dopolni predavanje.
V osnovi razdelimo uporabo videa v izobraževanju v pet kategorij:
- Video kot učni pripomoček (videoeseji, tuja predavanja, …)
- Video posnetki predavanj
- Video posnetki namizja
- Video kot predstavitev (PowerPoin, Prezi, ...)
- Videokonference in druge interaktivne oblike
Video kot učni pripomoček
V sodobni medijko usmerjeni družbi video zapis lahko izdela praktično kdorkoli z minimalnim potrebnim znanjem. Pametni telefoni, vgrajene spletne kamere in cenovno dostopni damski kamkorderji ... tehnologija je na razpolago bolj, kot je bila verjetno kadarkoli v zgodovini. Postala je dostopna in univerzalna. Urejanje posnetkov prav tako. Preprosta programska orodja kot so MovieMaker ali iMovies omogočajo najširšemu krogu uporabnikov, da uredijo svoje videoposnetke v smiselno celoto. In če posežemo še na področje distribucije: spletni predvajalniki videovsebin kot so denimo YouTube ali Vimeo omogočajo prav vsakemu distribucijo urejenega videogradiva.
Tisto kar je bilo še pred leti morebiti dosegljivo le peščici je danes na dosegu roke vsakomur. Zaradi tega resda prihaja do prenasičenosti tržišča, vendar pa obenem ponuja oblikovalcu izobraževalnega programa širok nabor morebitnih videovsebin z najraznovrstnejših področij. Danes torej ne gre več za to ali je določena videovsebina na razpoalgo, temveč predvsem za to, kako poiskati ustrezne, referenčne in kakovostne vsebine.
Ko govorimo o videozapisih kot učnem pripomočku se moramo zavedati, da v tem sobesedilu večinoma ne obravnavamo posnetkov predavanj, temveč govorimo predvsem od drugih zapisih. Kakšne videovsebine torej lahko vgradimo v obstoječi sistem medijskega gradiva pri eIzobraževanju? Da bi lahko podrobneje predstavili ta segment uporabe videa si moramo najprej sploh pogledati katere vrste AV vsebin imamo na razpolago. Filmske vsebine razdelimo v tri osnovne kategorije. Eksperimentalni film, namenski filmm in pripovedni film.
Eksperimentalni film je tista oblika videozapisa, ki ima namen raziskovanja medija. Eksperimentalni filmi lahko raziskujejo formo, vsebino ali kontekst. Praviloma so sami sebi namen; v izobraževanju lahko raziskujemo uporabo različnih pristopov v pedagoške namene. Različna filmska gradiva lahko uporabimo kot demonstracijo, simulacijo ali drugo pedagoško obliko. Vendar pa ima ta kategorija relativno omejeno uporabno vrednost onkrat specifičnih področij posamezne učne vsebine. Znotraj koncepta filmske zgodovine resda lahko uporabimo eksperimentalne filme za namene prikaza oz. poudarka, toda ti AV zapisi praviloma niso namenjeni splošnejšim učnim vsebinam.
Pripovedni film je film, ki je "sam sebi namen" v smislu da je ogled filma obenem tudi končni cilj. Gledalec si film ogleda in s tem uresniči njegovo poslanstvo. Praviloma so to filmi, ki temeljijo na zgodbi oz. dogajanju, vključujejo enega ali več likov (junakov), ki se soočajo z različnimi težavami in jih (ali pa ne) premagajo. Temeljni težavi pri uporabi pripovednega filma v izobraževanju sta dve. (1) Najprej ta, da mora oblikovalec učnega gradiva zelo dobro poznati raznovrstne filmske zapise. Le na podlagi tega lahko izbere ustrezen primer. Pri tem si seveda lahko pomaga tudi z različnimi bazami filmskih zapisov (IMDb, Wikipedija in druge), toda v vsakem primeru pomeni uporaba tovrstnega gradiva veliko dela. Pri višjeproračunskih učnih programih je seveda možno k sodelovanju pritegniti zunanjega strokovnjaka (svetovalca). Vendar pa se pri uporabi tovrstnega gradiva seveda postavlja tudi (2) vprašanje dolžine. Pripovedni filmi so praviloma oblikovani v t.i. celovečerno dolžino (90-120 minut), pri čemer bomo le stežka našli film, ki bo na ravni celotnega dogajanja izvrstno ponazoril obravnavani problem. Zato je - če že - veliko bolj priročno uporabiti samo določen odlomek. Kar nas popelje nazaj na začetek težave. Potrebno je vložiti veliko truda in dela za pripravo; da ne govorimo o urejanju avtorskih pravic (dovoljenja za javno predavanje) idr. Druga možnost je uporaba druge pogoste oblike - kratkega filma. Vendar pa pri tem naletimo na težavo, da bodo tovrstni filmi zaradi specifike medija, le redko ustrezno pokrivali obravnavano področje. Dodaten zaplet predstavlja dejstvo, da je v pripovednih filmih praviloma vsaka tema podrejena zgodbi. Film je fikcija in gradi na svoji resničnosti, ki lahko v veliko primerih signifikantno odstopa od dejanskega stanja. Kljub temu pa seveda obstaja znotraj vsakega področja veliko število filmov, ki lahko ustrezno popestrijo učne vsebine; četudi netočni ali ali površinski lahko nudijo odlično izhodišče za nadlajno razpravo. Z njimi lahko denimo odpremo določen problem ali razpravo.
V izobraževanju so še najbolj primerna oblika videogradiva t.i. namenski filmi. To so praviloma filmi, kjer je film samo sredstvo za doseganje nekega drugega namena. Namenski filmi so denimo posnetki nadzornih kamer, oglasna sporočila, videospoti, predstavitveni in/ali industrijski filmi. Za področje izobraževanja pa so še posebej primerni t.i. videoeseji. Videoesej je pripovedna (medijska) vsebina, ki gradi na klasični esejski strukturi, vendar za potrebe ponazoritve uporablja AV vsebine. Če torej obravnavamo določen problem, ga lahko ponazorimo z AV vsebino (slika, zvok, grafika). Tekstovni del pretvorimo v auditivni zapis (branje), ki mu dodamo še video komponento (slika). Skupaj tako dobimo novo, sodobno medijsko obliko esejističnega obravnavanja določenega problema.
Kakovostni videoeseji so seveda izredno zahtevni za izdelavo. Zato je pogosteje veliko bolj smiselno uporabiti že obstoječe videoeseje. Tako bi denimo za področje prava lahko uporabili videoeseje, ki obravnavajo določen pravni ali družbeni problem. Videoesej pomeni že zbrano in urejeno videogradivo. Ni nam potrebno iskati pripovednih filmov in odlomkov; avtor videoeseja je to že naredil za nas. Videoeseji praviloma tudi niso tako zaščiteni kot pripovedni filmi, saj so pravice praviloma v rokah ustvarjalcev in ne mednarodnih koroporacij. Avtorji so bolj odzivni in jim je praviloma v zadovoljstvo, če njihov izdelek uporabimo v novem sobesedilu.
Nenazadnje pa v to kategorijo uporabe videa uvrščamo seveda tudi že obstoječe posnetke drugih predavateljev, ki obravnavajo temo na ustrezen način. Pri tem ustrezno ne pomeni nujno skladno; pogosto lahko denimo uporabimo določen posnetek predavanja v namene odpiranja razprave in vprašanj o določeni temi.
Eksperimentalni film je tista oblika videozapisa, ki ima namen raziskovanja medija. Eksperimentalni filmi lahko raziskujejo formo, vsebino ali kontekst. Praviloma so sami sebi namen; v izobraževanju lahko raziskujemo uporabo različnih pristopov v pedagoške namene. Različna filmska gradiva lahko uporabimo kot demonstracijo, simulacijo ali drugo pedagoško obliko. Vendar pa ima ta kategorija relativno omejeno uporabno vrednost onkrat specifičnih področij posamezne učne vsebine. Znotraj koncepta filmske zgodovine resda lahko uporabimo eksperimentalne filme za namene prikaza oz. poudarka, toda ti AV zapisi praviloma niso namenjeni splošnejšim učnim vsebinam.
Pripovedni film je film, ki je "sam sebi namen" v smislu da je ogled filma obenem tudi končni cilj. Gledalec si film ogleda in s tem uresniči njegovo poslanstvo. Praviloma so to filmi, ki temeljijo na zgodbi oz. dogajanju, vključujejo enega ali več likov (junakov), ki se soočajo z različnimi težavami in jih (ali pa ne) premagajo. Temeljni težavi pri uporabi pripovednega filma v izobraževanju sta dve. (1) Najprej ta, da mora oblikovalec učnega gradiva zelo dobro poznati raznovrstne filmske zapise. Le na podlagi tega lahko izbere ustrezen primer. Pri tem si seveda lahko pomaga tudi z različnimi bazami filmskih zapisov (IMDb, Wikipedija in druge), toda v vsakem primeru pomeni uporaba tovrstnega gradiva veliko dela. Pri višjeproračunskih učnih programih je seveda možno k sodelovanju pritegniti zunanjega strokovnjaka (svetovalca). Vendar pa se pri uporabi tovrstnega gradiva seveda postavlja tudi (2) vprašanje dolžine. Pripovedni filmi so praviloma oblikovani v t.i. celovečerno dolžino (90-120 minut), pri čemer bomo le stežka našli film, ki bo na ravni celotnega dogajanja izvrstno ponazoril obravnavani problem. Zato je - če že - veliko bolj priročno uporabiti samo določen odlomek. Kar nas popelje nazaj na začetek težave. Potrebno je vložiti veliko truda in dela za pripravo; da ne govorimo o urejanju avtorskih pravic (dovoljenja za javno predavanje) idr. Druga možnost je uporaba druge pogoste oblike - kratkega filma. Vendar pa pri tem naletimo na težavo, da bodo tovrstni filmi zaradi specifike medija, le redko ustrezno pokrivali obravnavano področje. Dodaten zaplet predstavlja dejstvo, da je v pripovednih filmih praviloma vsaka tema podrejena zgodbi. Film je fikcija in gradi na svoji resničnosti, ki lahko v veliko primerih signifikantno odstopa od dejanskega stanja. Kljub temu pa seveda obstaja znotraj vsakega področja veliko število filmov, ki lahko ustrezno popestrijo učne vsebine; četudi netočni ali ali površinski lahko nudijo odlično izhodišče za nadlajno razpravo. Z njimi lahko denimo odpremo določen problem ali razpravo.
V izobraževanju so še najbolj primerna oblika videogradiva t.i. namenski filmi. To so praviloma filmi, kjer je film samo sredstvo za doseganje nekega drugega namena. Namenski filmi so denimo posnetki nadzornih kamer, oglasna sporočila, videospoti, predstavitveni in/ali industrijski filmi. Za področje izobraževanja pa so še posebej primerni t.i. videoeseji. Videoesej je pripovedna (medijska) vsebina, ki gradi na klasični esejski strukturi, vendar za potrebe ponazoritve uporablja AV vsebine. Če torej obravnavamo določen problem, ga lahko ponazorimo z AV vsebino (slika, zvok, grafika). Tekstovni del pretvorimo v auditivni zapis (branje), ki mu dodamo še video komponento (slika). Skupaj tako dobimo novo, sodobno medijsko obliko esejističnega obravnavanja določenega problema.
Kakovostni videoeseji so seveda izredno zahtevni za izdelavo. Zato je pogosteje veliko bolj smiselno uporabiti že obstoječe videoeseje. Tako bi denimo za področje prava lahko uporabili videoeseje, ki obravnavajo določen pravni ali družbeni problem. Videoesej pomeni že zbrano in urejeno videogradivo. Ni nam potrebno iskati pripovednih filmov in odlomkov; avtor videoeseja je to že naredil za nas. Videoeseji praviloma tudi niso tako zaščiteni kot pripovedni filmi, saj so pravice praviloma v rokah ustvarjalcev in ne mednarodnih koroporacij. Avtorji so bolj odzivni in jim je praviloma v zadovoljstvo, če njihov izdelek uporabimo v novem sobesedilu.
Nenazadnje pa v to kategorijo uporabe videa uvrščamo seveda tudi že obstoječe posnetke drugih predavateljev, ki obravnavajo temo na ustrezen način. Pri tem ustrezno ne pomeni nujno skladno; pogosto lahko denimo uporabimo določen posnetek predavanja v namene odpiranja razprave in vprašanj o določeni temi.
Video posnetki predavanj
O pripravi videoposnetkov predavanj bomo seveda obširneje govorili v nadaljevanju. Na tem mestu naj zgolj izpostavimo, da gre praviloma za posnetke lastnih predavanj oz. posnetke predavanj tistih predavateljev, ki sodelujejo pri oblikovanju učnega gradiva. Napotki za oblikovanje in pripravo AV zapisov predavanj sledijo napotkov za pripravo učnih modulov. To videogradivo lahko razdelimo v dve temeljni kategoriji. (1) dejanski posnetki predavanj "v živo", kjer se izbrana predavanja posname in neprirejena ponudi kot del (praviloma dpolnilnih) učnih vsebin. Težava s tem pristopom je v tem, da pogosto predavanja vsebujejo tudi veliko balasta (nepotrebna vprašanja študentov), odvisna so od počutja predavatelja in splošne klime v času izvedbe predavanja. (2) Druga kategorija so posebej pripravljeni posnetki predavanj. Pri tem predavatelj izvede samo tiste vsebine, ki jih potrebujemo; udeleženci praviloma na snemanju niso prisotni. Ta pristop je optimalen z vidika vključitve AV zapisov v učne vsebine, toda predavanje pred prazno predavalnico vpliva na samo kakovost in motiviranost predavatelja. Pogosto lahko opazimo, da so tovrstni nastopi suhoparni in hitro lahko zdrsnejo na raven tehničnega podajanja dejstev. Kakovostno predavanje pa je mnogo več od tega. So interaktivna izkušnja, ki jo udelženci sooblikujejo. Zaradi tega je tovrsten pristop še posebej primeren predvsem za podajanje znanja na informativnem nivoju - predavatelj skozi AV zapis zgoščeno podaja novo učno snov.
Video posnetki namizja
S sodobnimi programskimi orodji kot so denimo ScreenFlow idr. je seveda možno posneti namizje predavateljevega računalnika. Toda pri tem se izpostavi ključno vprašanje "zakaj"? Samo namizje je le redkokdaj zanimivo in tovrstna oblika AV zapisa je primerna predvsem za določene specifične oblike pedagoškega procesa. Kot so denimo demonstracija, prikaz, simulacija, ... V to kategorijo namreč sodi tudi uporaba interaktivne table idr. Predavatelj v tem primeru uporablja namizje kot pisalno površino na kateri razgrne primere. Tako lahko odvrti določeno zaporedje fotografij, poudari določene elemente na fotografiji ipd. Pri tem je pomembno vedeti, da se ta oblika uporabe AV vsebin najbolj ustrezno uporablja predvsem kot dopolnila metoda ali pa takrat, ko nimamo na razpolago kakovostnega posnetka predavatelja.
Video kot predstavitev
Včasih lahko kot del učnega gradiva udeležencem ponudimo tudi posnetek grafične predstavitve. To je denimo še posebej utrezno, kadar grafična predstavitev (denimo Power Point ali Prezi) temelji predvsem na vizualnem gradivu (fotografije, tebele, grafi in grafika). K tem namreč lahko dodamo razlago oz dodatna pojasnila. Praviloma to obliko uporabljamo predvsem kot dopolnilno obliko AV gradiva. Večin programskih orodij za oblikovanje grafičnih predstavitev omogoča določeno obliko snemanja, ki mu lahko povsem enostavno dodamo zvok; praviloma že sama programska orodja omogočajo vklop te funkcije.
Posebna oblika videozapisa grafične predstavitve je animacija. Danes so povsem dostopna programska orodja za animacijo tako preprosta, da so postala izredno primerna tudi za izdelavo izobraževalnihfilmov. Eno takšnih (preprostejših) orodij je denimo PowToon.
Videokonference
Videokonferenca pomeni sinhrono ali asinhrono obliko pogovora med dvemi ali več osebami. O sinhroni (sočasni) obliki smo že govorili na drugih mestih, na tem mestu pa naj izpostavimo predvsem asinhrono (nesočasno) olbiko videokonference, ki je na razpolago udeležencem učnega programa tudi po tem, ko se je konferenca že zaključila. Ne gre torej za to, da bi konferenca potekala v živo, temveč da celotno konferenco (ali njen del) vključimo kot del učnih vsebin. Konference praviloma niso javno dostopne (razen določenih seminarskih oblik, denimo TedX ipd), zato se oblikovalci učnih gradiv osredotočajo predvsem na to, da se izvedene konference uporabi v učne namene; predvsem pa seveda, da se jih zabeleži v obliki AV zapisa. V nadaljevanju podajamo primer takšne konference, ki jo je pripravila Centralna tehniška knjižnica v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, Univerzitetno knjižnico Maribor Univerze v Mariboru in Arnesom ob mednarodnem tednu odprtega dostopa. Pogovor je potekal s profesorjem ameriške univerze Harvard dr. Petrom Suberjem, gurujem znanstvenega komuniciranja.
Ne glede na to za kakšno vrsto AV gradiva se odločimo, se moramo vendarle zavedati, da je tovrstno gradivo le redko nosilno gradivo določene učne snovi. Predstavlja predvsem dopolnilmo gradivo s katerim olajšamo udeležencem razumevanje. Razen posnetkov predavanj, ki so pri eŠtudiju lahko nosilna oblika je potrebno pri uporabi drugega AV gradiva rokovati skrbno. Udeležence lahko namreč hitro nasičimo. AV gradivo je veliko bolj polno informacij in oblikovalec učnega gradiva si mora prizadevati, da te informacije uporablja smotrno. Po drugi strani pa je AV gradivo seveda izredno pomembno in ustrezno tudi kot popestritev s katerim razbijemo enotnost ali monotonost drugih oblik. Učni proces je namreč dinamičen proces v katerem je potrebno uporabljati raznovrstne pristope; dober oblikovalec učnega programa se tega zaveda in se ne omejuje na samo en pristop.