Osnove psihologije tutorskega procesa
Podobno kot velja za marsikatero poglavje v pričujočem elaboratu, tudi za področje pedagoške psihologije drži, da bi iz spoznanj lahko oblikovali (vsaj) samostojen elaborat. Ker nam zastavljen obseg ne dopušča podrobnejše analize, bomo na tem mestu izpostavili zgolj nekatere ključne teorije, ki utegnejo pomagati tutorju pri njegovem delu.
O konektivistčnem pristopu smo že govorili zato ga na tem mestu ne bomo ponovno izpostavljali. Namesto tega bomo poleg tega izpostavili še štiri druge prevladujoče pristope, ki utemeljujejo eUčenje. To so behavioristični model, kognitivistični, konstruktivistični in na kratko še humanistični model. Podrobneje predstavljamo vsakega od teh modelov na podstraneh.
BEHAVIORISTIČEN MODEL UČENJA
KOGNITIVNI MODEL UČENJA
KONSTRUKTIVISTIČNI MODEL UČENJA
- Za uspešno učenje je pomembna aktivnost udeležencev (učeči mora biti aktiven).
- Pomembno je posploševanje in razlikovanje
- Pogosto ponavljanje, še posebej v različnih situacijah, je bistveno, da učenje lahko steče
- Pozitivno ojačevanje je ključni faktor uspeha. Nagrada in uspeh sta najvidnejša motivatorja
- Učenje je lažje, če so cilji jasno postavljeni
KOGNITIVNI MODEL UČENJA
- Uporaba strategij, ki pospešujejo ponotranjenje informacij
(ustrezna izbira grafičnh elementov, tempo podajanja snovi in način podajanja učne novi) - Uporaba vnaprejšnjih organizatorjev, prednavodil in predtesta
- Grupiranje informacij
- Podajanje informacij preko različnih medijev
- Uporaba strategij, ki temeljijo na prenosu znanja v prakso
KONSTRUKTIVISTIČNI MODEL UČENJA
- Učenje je aktiven proces, Ker aktivnosti s praktično uporabno vrednostjo ustvarjajo višje pomenske zaznave, to posledično ustvarja dobre pogoje za pridobivanje osebnega pomena za določeno osebo. Če prosimo udeležence, da uporabijo pridobljeno znanje v konkretni situaciji, s tem ustvarimo osebno interpretacijo in pomen.
- Za udeležence je bolj pomembno, da ustvarijo lastno znanje kot to, da sprejemajo tuje znanje
- Spodbujati je potrebno učenje s sodelovanjem (“collaborative and cooperative learning”)
- Udeležencem je potrebno dati nadzor nad učnim procesom. Pripraviti je potrebno vodeno spoznavanje učne snovi, kjer se lahko udeleženci tudi sami odločajo o učnih ciljih; pri tem jim predavatelj pomaga
- Udeležencem je potrebno dati čas in priložnost, da osvetlijo prejeto znanje, da o njem razmislijo in ustvarijo refleksijo pridobljene učne snovi oziroma, da ponotranjijo prejete informacij
- Učenje mora za udeležence imeti smisel, biti mora osmišljeno
- Učna gradiva morajo vsebovati primere, ki so povezani s udeleženci
- Učenje mora biti zasnovano interaktivno s čemer dosežemo spodbujenje višjenivojskih miselnih procesov.
Zrelost udeležencev
Pri poučevanju ima osebnostna zrelost ključno vlogo. Tutorji lahko zrelost udeležencev ugotavljajo s pomočjo nekaterih splošnih kriterijev. (1) materialna neodvisnost, (2) emancipacija od vpliva staršev, (3) poklic ter (4) oblikovano partnerstvo oz. družina. Zrelost delimo v posamezna obdobja. Pri tem mnogo psihologov kot ključne mejnike postavlja:
Obdobje zgodnje zrelosti ali mlajše odraslosti (obdobje do 30. leta)
V tem obdobju se zgodi veliko stvari, zato hitro mine. Ljudje si pridobivajo poklic, ustvarjajo družino... Za obdobje je značilna zavest o sposobnosti kondicije, fizične moči, pogosto precenjevanje sposobnosti... Obdobje je ugodno za nadomeščanje izgubljene izobraževalne poti.
Obdobje prave zrelosti ali prave odraslosti (od 30. do 45. leta)
Za obdobje je značilna realnost in usvarjalnost. Človek nosi breme funkcije, je razpet med družino in službo, prostega časa skoraj nima. Zaradi pomankanja prostega časa, so ljudje občutljivi in se težje vklučujejo v izobraževanje. So uporni, posebno zato, ker sprejemajo nase določene družbene in družinske pritiske.
Obdobje pozne zrelosti ali starejše odraslosti (od 45. do 60. leta)
Za obdobje je značilno združevanje in sestavljanje preteklosti, upadanje življenjskih moči, fizičnih sposobnosti, hitrosti reagiranja in iskanje smisla življenja. Značilno je posvečanje eksaktnim in alternativnim znanostim. Lahko pride tudi do začeteka upokojitve, ko se pri nekaterih ljudeh manifestira kot občutek nepotrebnosti ali odvečnosti. To povzroči zaprtost, zapečkarstvo ali pa nasprotno, ljudje šele prav zaživijo.
Obdobje staranja delimo na:
a) zgodnje obdobje staranja (do 75. leta)
b) pozno obdobje staranja (od 75. leta naprej)
Ljudje lahko v tem obdobjih najdejo smisel življenja v vrtičkarstvu, interesnih dejavnostih (petje, šah...), pričenjajo pa tudi z rekreacijo. Kadar začutijo osamljenost, je za njih primerna univerza za tretje življenjsko obdobje, združevanje v specifičnih interesih, kjer se izobražujejo.
Obdobje zgodnje zrelosti ali mlajše odraslosti (obdobje do 30. leta)
V tem obdobju se zgodi veliko stvari, zato hitro mine. Ljudje si pridobivajo poklic, ustvarjajo družino... Za obdobje je značilna zavest o sposobnosti kondicije, fizične moči, pogosto precenjevanje sposobnosti... Obdobje je ugodno za nadomeščanje izgubljene izobraževalne poti.
Obdobje prave zrelosti ali prave odraslosti (od 30. do 45. leta)
Za obdobje je značilna realnost in usvarjalnost. Človek nosi breme funkcije, je razpet med družino in službo, prostega časa skoraj nima. Zaradi pomankanja prostega časa, so ljudje občutljivi in se težje vklučujejo v izobraževanje. So uporni, posebno zato, ker sprejemajo nase določene družbene in družinske pritiske.
Obdobje pozne zrelosti ali starejše odraslosti (od 45. do 60. leta)
Za obdobje je značilno združevanje in sestavljanje preteklosti, upadanje življenjskih moči, fizičnih sposobnosti, hitrosti reagiranja in iskanje smisla življenja. Značilno je posvečanje eksaktnim in alternativnim znanostim. Lahko pride tudi do začeteka upokojitve, ko se pri nekaterih ljudeh manifestira kot občutek nepotrebnosti ali odvečnosti. To povzroči zaprtost, zapečkarstvo ali pa nasprotno, ljudje šele prav zaživijo.
Obdobje staranja delimo na:
a) zgodnje obdobje staranja (do 75. leta)
b) pozno obdobje staranja (od 75. leta naprej)
Ljudje lahko v tem obdobjih najdejo smisel življenja v vrtičkarstvu, interesnih dejavnostih (petje, šah...), pričenjajo pa tudi z rekreacijo. Kadar začutijo osamljenost, je za njih primerna univerza za tretje življenjsko obdobje, združevanje v specifičnih interesih, kjer se izobražujejo.
Motivi
Motive, ki vodijo izobraževanje delimo v:
- Praktične motive, pri katerih so materialne potrebe osnova in so bolj izrazite pri tistih, ki morajo skrbeti za druge. Zaradi teh motivov, katerih osnova je denar, se nekateri vključujejo v izobraževanje.
- Družbene motive, ki izhajajo iz težnje, da si z izobraževanjem izboljšamo družbeni položaj. Pogosto vključujejo imitiranje (prevzemanje javnega mnenja) in težnja k snobizmu.
- Intelektualne motive, ki so povezani z ustvarjalnostjo, željo in interesom in nimajo negativnega prizvoka.
- skupinski motive, ki temeljijo na moči skupine, ki ji pripada posameznik in kadar interes skupine postane tudi interes posameznika.
Interesi, stališča in izkušnje
Interesi odraslih so usmerjeni, konkretizirani. Profesionalni interesi so trajnejši glede na mladostniške interese. S staranjem se spreminjajo tudi interesi. Stališča so načini reagiranja in določajo specifično obnašanje. S stališči se povezujejo ideali in navade. Stališča imajo pri odraslih vedno svoje področje in od njih je odvisno, kaj se bodo odrasli učili, kako se bodo učili in kako bodo uporabljali naučeno. Stališča postanejo trdnejša z boljšo izobrazbo. Izkušnje delimo v (1) šolske, ki omogočajo, da odrasli filtrirajo tisto, kar je pri pridobivanju novega znanja koristno, (2) delovne, ki omogočajo uporabo naučenega v praksi. Te izkušnje imajo običajno širše področje delovanja kot je pridobivanje novega znanja. Delovne izkušnje imajo negativno razumljivost takrat, kadar je naučeno in uporabljeno znanje napačno, (3) družbene ali socialne, ki so vezane na družinsko in službeno okolje, pa tudi na oblike neorganiziranega permanentnega izobraževanja. To so denimo TV, revije, časopisi, pogovori s prijeteljem (prijateljico) ...
Prednosti odraslih so predvsem, da v odrasli dobi spoznanja izvirajo predvsem iz izkušenj. Prednosti so tudi v tem, da so odrasli pretežno ciljno usmerjeni, s trdnejšimi interesi, z nekampanjskim učenjem in s primernim filtriranjem naučene snovi. vendar pa imajo odrasli imajo več obveznosti, počasneje reagirajo, vid in sluh se jim slabšata, manjša fizična moč. Kljub temu odrasli zmorejo vse tisto, kar zmorejo mladi ob pogoju, da imajo več časa.
Prednosti odraslih so predvsem, da v odrasli dobi spoznanja izvirajo predvsem iz izkušenj. Prednosti so tudi v tem, da so odrasli pretežno ciljno usmerjeni, s trdnejšimi interesi, z nekampanjskim učenjem in s primernim filtriranjem naučene snovi. vendar pa imajo odrasli imajo več obveznosti, počasneje reagirajo, vid in sluh se jim slabšata, manjša fizična moč. Kljub temu odrasli zmorejo vse tisto, kar zmorejo mladi ob pogoju, da imajo več časa.
Faktorji vpliva na izobraževanje
Faktorje, ki vplivajo na udeleženost odraslih v izobraževanje delimo v tri skupine. To so (1) neposredni faktorji kot so znanje, interes in sposobnosti (fizične, senzorične, psihosomatske in mentalne), (2) posredne faktorje, ki obsegajo odnose med ljudmi (dominacija, submisija...) in vodenje ter (3) splošne faktorje kot so privajanje na izobraževanje, začetni in zaključna vnema, utrujenost in naveličanost, monotonija ter starost.