Uvodna spoznanja o tutorstvu
Leta 1982 sta doktoranda Univerze v Chicagu izvedla obširno raziskavo o študentski pomoči v času študija. Kljub temu, da sta proučevala klasični sistem študija je njune ugotovitve mogoče relativno enostavno aplicirati tudi na sodobnejše modele poučevanja - predvsem seveda eŠtudij. Anania in Burke sta v letih 1982-1984 podala serijo spoznanj, ki so temeljila na raziskavi treh modelov poučevanja in izvedla primerjalno analizo uspešnosti. Njuna spoznanja je v članku The 2 Sigma Problem povzel in interpreatiral vodilni teoretik kognitivnega učenja Benjamin S. Bloom (Bloom, 1984). Celoten članek je na razpolago s klikom na spletno povezavo, v nadaljevanju pa uvodoma podajamo nekatere parametre in spoznanja, kot jih je predstavil v članku. S sodobnejšimi kritike raziskave se lahko sezanite tukaj.
Raziskava je bila preprosta. Anania in Burke sta udeležence oblikovala v tri skupine, kjer je učni proces potekal v obliki treh tipov interakcije: (1) tradicionalni model v katerem so se udeleženci učili skozi klasično postavitev razreda (en učitelj in okoli 30 slušateljev), (2) mojstrski model (mastery), kjer je bilo razmerje udeleženec-poučevalec enako, toda način učenja je bil drugačen. Če so v prvem modelu udeleženci napredovali po programu, preverjanje znanja pa je bilo periodično in ni vplivalo na napredovanje po programu, so v drugem primeru udeleženci, ki niso usvojili določenega znanja dobili možnost nadgraditi svoje poznavanje obravnavane teme. Gre za t.i. mojstrsko učenje, pri katerem se preverjanje znanja obravnava v smislu nudenje povratne informacije udeležencem o njihovem napredku. Udeleženec ne dobi nove učne snovi, dokler ne usvoji predhodnje do določenega nivoja (praviloma 90% uspešnost ali več). Tretji (3) model, ki sta ga doktoranda preverjala pa je bil tutorski sistem, kjer je poučevanja potekalo v razmerju 1-3 udeleženeci - en tutor.
Ugovotive so bile presenetljive. Udeleženci, ki so se učili po tutorskem modelu so bili skoraj dve stopnji više po kakovosti oz. količini usvojenega znanja glede na kontrolno skupino (98% nad kontrolno skupino). Povprečni udeleženec mojstrskega modela pa eno stopnjo nad kontrolno skupino (84%). Tudi pri ugotavljanju kakovosti usvojenega znanja so bile takoj opazne izjemne razlike. 90% udeležencev tutorskega modela in 70% udeležencev mojstrskega modela je doseglo nivo znanja, kot ga je usvojilo zgolj 20% kontrolne skupine. Raziskava je predvsem pokazala, da imajo vsi udeleženci sposobnost, da dosežejo tako visok nivo učenja, obenem pa sta izpostavila vprašanje oz. dilemo, kako takšen nivo izpeljati v praksi. Bloom pa se v svojem članku predvsem sprašuje ali je mogoče sistem tutorstva izpeljati na širši populaciji in v učni skupini, ki ni oblikovana po sistemu ena-na-ena, temveč jo sestavlja večje število udeležencev.
Bloom se v članku osredotoča predvsem na mojstrski model. Toda danes, trideset let pozneje, se lahko ponovno vprašamo ali nam sodobna tehnologija pri uvajanju sistema eŠtudija vendarle ne omogoča tudi uporabo spoznanj poučevanja ena-na-ena. V pričujočem elaboratu bomo zato obravnavali različne vidike tutorskega procesa. Za razliko od Blooma, ki je gradil na modelu tutor-poučevalec, si bomo pogledali kako lahko sistem tutorske pomoči približa takšne rezultate tudi v drugačnih učnih okoljih.
Pričujoči elaborat vsebuje sedem poglavij, ki z različnih vidkov obravnavajo tutorsko pomoč. V prvem poglavju si bomo pogledali predvsem različne definicije in oblike tutorske pomoči ter opredelili osnovne izraze. V drugem poglavju z naslovom pedagoške osnove se bomo ustavili ob pedagogiki tutorske pomoči. Obravnavali bomo vlogo tutorja v pedagoški teoriji in nanizali spoznanja, ki jih lahko vključi v svoje delo. Gre za sodobna pedagoška spoznanja o načinu učenja in poučevanja. Tretje poglavje z naslovom timska priprava eGradiva obravnava vlogo tutorja v procesu nastanka eGradiva. Danes ustanova, ki izvaja poučevanje ni več odvisna samo od predavatelja, temveč se lahko pri oblikovanju in pripravi gradiv nasloni na raznovrstne medije in sodelavce. Še več, priprava eGradiv je ekipno delo in v tem poglavju si bomo pogledali kakšna je vloga tutorja v njem. V četrem poglavju obravnavamo vlogo in pomen tutorja. V njem opredelimo različne modele tutorstva v smislu pristopov. Poglavje služi kot teoretična podstat spoznanjem, ki jih nizamo v petem poglavju. Slednje ima naslov Oblike tutorske pomoči in obravnava različna področja, s katerimi bi moral biti tutor seznanjen. Med drugim v njem predstavljamo sodobne pedagoške modele učenja, področje avtorske zakonodaje in druge vidike tutorske pomoči. Predstavljamo možnosti in oblike komunikacije, osnove psihologije, interakcije in usmerjanja, ki jih mora poznati vsak tutor, ki želi kakovostno sodelovati v procesu izvajanja eUčenja. V sklepnem poglavju z naslovom praktična aplikacija modela izpostavimo predvsem napotila za izvajanje tutorskega procesa oz. oblikovanje modela. Na ta način menimo, da bodo bodoči tutorji pridobili tako teoretično znanje, kot tudi povsem konkretne napotke za delo.