Koncept tutorja
Med temeljne naloge tutorja Hewett uvršča vzpostavjanje zaupanja v uporabo tehnologije pri komunikaciji. Pri tem navaja, da je v učnem okolju pomemben prehod od uporabe tehnologije (eletronska pošta, spletno klepetanje, izmenjava datotek, video idr.) za vsakodnevno uporabo, v uporabo za učne namene. Tutor bi moral vedeti vsaj (1) kdaj objaviti svoj zapis, (2) kje in kako ga objaviti, (3) kako izraziti svoja pričakovanja in potrebe, (4) kdaj lahko pričakuje odgovor in (5) katera je najprimernejša oblika zapisa. Predvsem oa bi moral vedeti, kako spodbujati udeležence s postavljanjem primernih vprašanj (Hewett, 2015). Hitro se namreč lahko pripeti, da tutor postane nekdo, ki zgolj piše odgovore na vprašanja udeležencev. To pa nikakor ni njegova naloga. Njegova naloga je, da jih spodbuja k procesu, v katerem sami pridejo do rešitev. Najlaže to doseže s tem, da jih z vprašanji usmerja v pravo smer.
Tutorjeva naloga je tudi, da spodbuja udeležence, da pripravljajo svoj lastni dnevni red za konference. Pogosta napaka udeležencev je, da se ne pripravijo na konferenco in splošni napotek je, da ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen. Temu v veliki meri botruje narava spletnih konferenc, kjer udeleženci gradivo praviloma oddajo vnaprej. Hewett predlaga petstopenjski model udeleženčeve priprave na konferenco: (1) kontekstualni okvir v katerem tutor pomaga udeležencu razjasniti pomen naloge, roka za oddajo in drugih tehničnih vprašanj, (2) postopek (process) v katerem mu pomaga do vpogleda kje znotraj učnega procesa se nahaja, organizacije in klasifikacije ter razvoja zamisli, (3) potrebe v katerih opredeli kaj želi odnesti od konference, (4) prioritete (preferences) v katerih izpostavi ključne vidike vsebine, ki se mu zdijo pomembnejši od drugih ter (5) revizija v kateri kritično obravnava svojo nalogo. Hewett sicer izpelje podani model na primeru pisanja literarnega eseja, toda v enaki meri je njegova spoznanja mogoče uporabiti tudi v drugih kontekstualnih okvirih.
Vsebina
Kakovostno eIzobraževanje je izjemno sistematično in osredotočeno na problem. Tutor mora znati prepoznati problem in usmerjati udeleženca k njemu. Zato mora vsaj do določene mere poznati tudi vsebino.
Jezik in izražanje
Jezik in izražanje morata biti primerna učni snovi. Jezik mora biti natančen, točen in jasen. Tutor si mora zato vzeti čas in večkrat prebrati svoj odgovor. Jezik in izražanje naj bosta čimbolj formalna. Le-to lahko zagotovi jasnost pri izražanju.
Nivo izražanja
Tutor bi se moral izražati na nivoju, na katerem se izražajo udeleženci izobraževanja. Prehitro je namreč mogoče zaiti v preveč akademski jezik, ki ga udeleženci ne razumejo. Če je akademski jezik neobhodno potreben v strokovni literaturi, lahko v razpravi - če ga udeleženci ne razumejo - hitro izgubi njihovo pozornost. Raziskava, ki jo je opravil Hewett (Hewet 2004-2005 in 2006) kaže na to, da udeleženci bolje odgovarjajo na kratka vprašanja, ponavljanje in komentarje. Tutorju so pri tem lahko v pomoč izrazi, ki jih uporabljajo udeleženci in jih lahko razbere iz njihovega sobesedila.
Predvidevanje rezultatov
Hewet kot najpomembnejši vidik spletne konference izpostavlja tutorjevo zavestno odločitev o tem, kateri vidik problema bo nagovoril - glede na rezultate, ki jih pričakuje. Pri tem mora paziti predvsem na to, da na drugi strani sedi človeško bitje, ki se uči skozi pisano besedo. Zavedati se mora, da je vsakdo sposoben obdelati le določeno količino informacij. Predlaga, da srečanja niso daljša od tridesetih minut. Zato mora znati pozicionirati teme oziroma narediti ustrezno selekcijo tega, kaj je pomembno. Postaviti mora prioritete. Pogosto lahko o spletnih konferencah razmišljamo kot o strukturi sestavljeni iz več delov. Tako udeleženec, kot tutor pri tem prevzameta različne dele. Udeleženec bo na primer prevzel nalogo oblikovanja konteksta naloge, prosil za specifično obliko pomoči in oddal svoj zapis. Medtem ko bo tutor na drugi strani prebral udeleženčeve zapise in jih ovrednotil ter odgovoril udeležencu in pri tem (1) uporabil pozdravni nagovor, (2) se usmeril na izbrane podrobnosti udeleženčevega zapisa (3) ponudil izbrano kolličino povratnih informacij, (3) učil učno snov povezano z nalogo, (4) vključil zaporedje specifičnih in izvedljivih nalog (actions), ki jih bo udeleženec opravil do naslednjič ter slednjič (5) organiziral morebitne nadaljne konference. Temu sledi zaključek, ki ga praviloma izpelje tutor (Hewett, 2015). Pri tem je potrebno ponovno opozoriti, da zapisano velja predvsem za poučevanje pisanja. Toda ker gre za študijo primera je mogoče ta spoznanja enostavno prenesti tudi na druge teme in področja.
Vpletenost udeleženca (engagement)
Ohranjanje pozornosti udeležencev ni nikoli lahka naloga za tutorja. Toda to je njegova naloga. Skrbeti mora za učinkovit potek spletne razprave; ne samo na nivoju posamezne razprave, temveč tudi longitudinalno skozi celoten učni proces. Tutor mora spremljati vsakega udeleženca posebej in paziti na pogostost pojavljanja v razpravah, pogostost njegovih vprašanj ipd. Vnaprej mora opaziti znake, ki nakazujejo, da zapušča učni proces (usihanje sodelovanja idr.). Hewett opozarja, da je bil učitelj že v času tradicionalnega poučevanja soočen z raznovrstnimi izzivi kot so "prvi sneg, ropotajoča grelna telesa v učilnici ter t.i. lunch-induced sleepiness". Danes in v dobi elektronske tehnologije kot so prenosni telefoni, tablični računalniki in prenosne igralne konzole pa je stvar še toliko bolj zapletena.
Če lahko predavatelj v predavalnici še reagira na udeleženca, ki ne posveča pozornosti ali če lahko šola zapre dostop do brezžičnega svetovnega spleta, potem je tutor pri vodenju spletne konference ali učnega procesa na daljavo, postavljen pred toliko večje izzive. Preprosta rešitev, ki jo predlaga tudi Hewett je večopravilnost (multitasking). Tutorju ni potrebno čakati na odgovor udeleženca, temveč se medtem lahko posveti bodisi drugim nalogam, bodisi drugim udeležencem. To je še posebej pomembno pri asinhronem poteku konference ali učenja (Hewett, 2015). Udeleženci morajo vedeti, da je tutor na razpolago samo v določenem času. Zato je za tutorja pomembno, da si zna organizirati čas. Še prelahko je zdrsniti v stanje, kjer "odgovarjamo na elektronska sporočila", kadarkoli smo dosegljivi. S tem se spremenimo z zrcalne kopije udeležencev, ki nenehno "visijo na telefonih". Udeleženci morajo vedeti v kolikšnem času lahko pričakujejo dogovor na svoje vprašanje in tutor mora zagotoviti odgovor v dogovorjenem roku. Splošno neformalno pravilo elekrotrnske komunikacije je, naj bi udeleženec in tutor podala odgovor v 24 urah od podanega vprašanja.
Če lahko predavatelj v predavalnici še reagira na udeleženca, ki ne posveča pozornosti ali če lahko šola zapre dostop do brezžičnega svetovnega spleta, potem je tutor pri vodenju spletne konference ali učnega procesa na daljavo, postavljen pred toliko večje izzive. Preprosta rešitev, ki jo predlaga tudi Hewett je večopravilnost (multitasking). Tutorju ni potrebno čakati na odgovor udeleženca, temveč se medtem lahko posveti bodisi drugim nalogam, bodisi drugim udeležencem. To je še posebej pomembno pri asinhronem poteku konference ali učenja (Hewett, 2015). Udeleženci morajo vedeti, da je tutor na razpolago samo v določenem času. Zato je za tutorja pomembno, da si zna organizirati čas. Še prelahko je zdrsniti v stanje, kjer "odgovarjamo na elektronska sporočila", kadarkoli smo dosegljivi. S tem se spremenimo z zrcalne kopije udeležencev, ki nenehno "visijo na telefonih". Udeleženci morajo vedeti v kolikšnem času lahko pričakujejo dogovor na svoje vprašanje in tutor mora zagotoviti odgovor v dogovorjenem roku. Splošno neformalno pravilo elekrotrnske komunikacije je, naj bi udeleženec in tutor podala odgovor v 24 urah od podanega vprašanja.
Semantika in tipografija
Semantika in tipologija spletnih konferenc zagotovo sledita vzorcem, ki jih tudi sicer uporabljamo na družabnih omrežjih. Ne gre samo za čustvenčke (emotikone) in priljubljene okrajšave (brb, tyt, asap idr.) temveč tud za sam način podajanja vsebine. Uporabljamo lahko različne tipe pisav, poudarjene (krepke) črke, podčrtane dele teksta. S takšnim pristopom zlahka poudarimo določen del besedila. Po drugi strani pa nam prav denimo čustvenčki prinašajo tisti segment komunikacije, ki ga ne moremo videti - razpoloženje, nebesedni odziv. Kljub temu, da je včasih varljiv, se vendarle lahko nanj do določene mere tudi zanesemo.
Povratna informacija
Ena izmed najbolj ključnih stvari pri izobraževanju je povratna informacija. Slednja je še toliko bolj pomembna pri spletnem izobraževanju, saj nam omogoča napredovanje. Če lahko v resničnostnem okolju učilnice ali predavalnice povratno informacijo razberemo iz kontektsa, je to pri učenju ena-na-ena precej težje. V predavalnici lahko denimo skozi analizo dosežkov drugih udeležencev umestimo svoje. Pri poučevanju na daljavo pa se lahko zanesemo samo na tisto, kar je namenjeno nam. Zato je tutorjeva povratna informacija toliko bolj pomembna in ima toliko večjo težo. Vendar pa povratna informacija predstavlja tudi pomemben vidik napredovanja tutorja. Deluje namreč v obe smeri in s preprostim vprašanjem "kako mi gre", lahko zvemo veliko o kakovosti in uspešnosti našega poučevanja. Hewett navaja pet načinov kako lahko tutorji pridobijo povratno informacijo.
Najprej so to (1) pedagoške rubrike s katerimi določimo kateri vidiki poučevanja so udeležencem najbližji. Gre za obliko povratne informacije, kjer udeležencem zastavimo vprašanja s področja kakovosti poučevanja, udeležnci pa izpolnijo in ustrezno označijo rubrike. Tutorjeve tehnike torej rangirajo. Na razpolago imamo tudi (2) interaktivne dnevnike v katere udeleženci vnašajo svoje misli in spoznanja. Predstavljajo določeno avtorefleksivno obliko podajanja spoznanj. Tutorju tudi veliko povedo (4) načrtovani in spontani pogovori (klepeti). Skozi njih lahko razbere pogled udeležencev. (5) Izpiti in preverjanja znanja so verjetno so najbolj razširjena oblika, ki opredeljuje kakovost poučevanja in tutoriranje. Vendar pa ne povedo veliko o uspešnosti tutorja, razen na povsem osnovnem nivoju. Kljub temu pa ankete, ki udeležence sprašujejo o uspešnosti in jih izvedemo skupaj s stestiranjem, povedo veliko. Slednjič pa je tukaj še (6) samorevizija. Ker je zapletena metoda, ki zahteva veliko časa in obenem natančno interpretaijo različnih rezultatov je pogosto smiselno graditi predvsem na prej omenjenih metodah.
Najprej so to (1) pedagoške rubrike s katerimi določimo kateri vidiki poučevanja so udeležencem najbližji. Gre za obliko povratne informacije, kjer udeležencem zastavimo vprašanja s področja kakovosti poučevanja, udeležnci pa izpolnijo in ustrezno označijo rubrike. Tutorjeve tehnike torej rangirajo. Na razpolago imamo tudi (2) interaktivne dnevnike v katere udeleženci vnašajo svoje misli in spoznanja. Predstavljajo določeno avtorefleksivno obliko podajanja spoznanj. Tutorju tudi veliko povedo (4) načrtovani in spontani pogovori (klepeti). Skozi njih lahko razbere pogled udeležencev. (5) Izpiti in preverjanja znanja so verjetno so najbolj razširjena oblika, ki opredeljuje kakovost poučevanja in tutoriranje. Vendar pa ne povedo veliko o uspešnosti tutorja, razen na povsem osnovnem nivoju. Kljub temu pa ankete, ki udeležence sprašujejo o uspešnosti in jih izvedemo skupaj s stestiranjem, povedo veliko. Slednjič pa je tukaj še (6) samorevizija. Ker je zapletena metoda, ki zahteva veliko časa in obenem natančno interpretaijo različnih rezultatov je pogosto smiselno graditi predvsem na prej omenjenih metodah.