SPLOŠNA NAPOTILA
Sistem izobraževanja se (predvsem) v Sloveniji še vedno pojmuje kot prelivanje znanja iz posode v posodo. Pa naj gre v smeri od predavatelja k učencu, od sogovornika k drugemu sogovorniku ali od starša k otroku. V vsakem primeru se znanje pojmuje kot neka oblika materialne sfere. Takšno pojmovanje znanja najprej pomeni to, da je udeleženec v učnem procesu pasiven, saj v njem razen kot poslušalec ne sodeluje. Zaradi tega je tudi učinkovitost učnega procesa seveda veliko nižja od drugih izobraževalnih metod.
Zelo težko je ločiti med dvema poljema: med poljem strokovnjaka in poljem kakovostnega predavatelja. Nekoliko posplošeno lahko rečemo, da bo dober predavatelj le stežka vrhunski strokovnjak in obratno: praviloma vrhunski strokovnjaki niso kakovostni predavatelji. Kaj šele snovalci izobraževalnih programov!
Model izobraževanja, ki lahko ponudi več temelji na dveh domenah: prva je ta, da odgovornost za učni proces prevzame udeleženec sam. Druga, da predavatelj postane mentor, ki k znanju usmerja. Kar zadeva odgovornost za učni proces, to pomeni, da se težišče prenese od nekoga, ki zahteva k nekomu, ki nudi. Odjemnik je v tem primeru učenec, ki sam pove koliko je sposoben prevzeti in koliko se je pripravljen razviti. Predavatelj mora resda poznati snov o kateri predava, a bolj kot to – ne nazadnje živimo v informacijski dobi, ko se podatki prehitro spreminjajo, da bi jih posameznik lahko sledil – bolj kot to, da snov obvlada, je pomembno, da zna učne vire raziskati in predvsem to, kako jih zna uporabiti. Pomembno je, da zna poiskati učni vir, slediti spremembam v svetu, ki ga obdaja, predvsem pa, da je sposoben svoje znanje in poznavanje na določenem področju izpolnjevati in ga vsakokrat znova na novo vrednotiti.
Zelo težko je ločiti med dvema poljema: med poljem strokovnjaka in poljem kakovostnega predavatelja. Nekoliko posplošeno lahko rečemo, da bo dober predavatelj le stežka vrhunski strokovnjak in obratno: praviloma vrhunski strokovnjaki niso kakovostni predavatelji. Kaj šele snovalci izobraževalnih programov!
Model izobraževanja, ki lahko ponudi več temelji na dveh domenah: prva je ta, da odgovornost za učni proces prevzame udeleženec sam. Druga, da predavatelj postane mentor, ki k znanju usmerja. Kar zadeva odgovornost za učni proces, to pomeni, da se težišče prenese od nekoga, ki zahteva k nekomu, ki nudi. Odjemnik je v tem primeru učenec, ki sam pove koliko je sposoben prevzeti in koliko se je pripravljen razviti. Predavatelj mora resda poznati snov o kateri predava, a bolj kot to – ne nazadnje živimo v informacijski dobi, ko se podatki prehitro spreminjajo, da bi jih posameznik lahko sledil – bolj kot to, da snov obvlada, je pomembno, da zna učne vire raziskati in predvsem to, kako jih zna uporabiti. Pomembno je, da zna poiskati učni vir, slediti spremembam v svetu, ki ga obdaja, predvsem pa, da je sposoben svoje znanje in poznavanje na določenem področju izpolnjevati in ga vsakokrat znova na novo vrednotiti.
Nova paradigma
Posebnost spletnega izobraževanja postavlja pred nas tudi novo učno paradigmo, novo razumevanje učnega procesa, ki temelji na specifičnem učnem okolju, kakor ga vzpostavlja svetovni splet. Pri tem pomaga, če svetovni splet razumemo predvsem v kontekstu novega medija, skozi katerega lahko izvajamo izobraževanje na daljavo. In obenem kot partnersko povezavo med to učno paradigmo in novimi tehnologijami. Izvajalci izobraževalnih programov - tako predavatelji kot oblikovalci - bi si morali prizadevati, da ustvarijo učno okolje, ki izkorišča prednosti uporabe računalnika in svetovnega spleta, z namenom razvijanja in promocije aktivnega učenja. To okolje bi moralo odsevati v nadzoru s strani učečega in učinkovito voditi k razvoju višjih miselnih procesov. Fox in Helfold obenem - k temeljnim sedmim smernicam za kakovostno poučevanje - dodajata še dodatna načela, ki so specifično vezana na eIzobraževanja (1999).
- Razvijati je potrebno strpnost do dvoumnosti in se zavedati, da ni enega samega pravilnega odgovora
- Uporaba »gradbenih« načel, kjer zastavljene cilje postavimo višje kot je nivo razumevanja študenta
- Uporaba problemskih nalog, ki omogočajo da razumevanje učnih gradiv in vsebine programa
- Ustvarjati je potrebno priložnosti za interakcijo na najvišjem nivoju, tako komunikacijo med študenti, kot tudi med predavateljem in študentom
- V sistem izvajanja izobraževanja je potrebno na vseh stopnjah integrirati sprotno preverjanje znanja