Strukturiranje videovsebin
Videovsebine se seveda same na sebi ne ločijo veliko od drugih vsebin, ki jih uporabljamo pri oblikovanju učnega gradiva. Toda zaradi njihove narave se je v pedagoški praksi oblikovalo nekaj različnih pristopov strukturiranja. Pri tem je pomembno, da teh pristopov ne obravnavamo kot edino mogoče pristope, temveč se vsakokrat prožno odločamo med njimi in uporabljamo tistega za katerega presodimo, da je v dani situaciji najprimernejši oz. najučinkovitejši. Predlagani pristopi seveda tudi niso edini; so pa zagotovo učinkoviti v večini primerov. Na tem mestu jih obravnavamo oz. strukturiramo kot to predlagajo Gorisson, Brugger in Jochens v svojem delu Does tagging improve the navigation of online recorded lectures by students?(1)
Načini strukturiranja videozapisov
Videovsebine lahko razporedimo na osem ključnih načinov. Pri tem (1) klasična razporeditev pomeni, da so predavanja podana v zaporedju medsebojno povezanih tem pri katerih vedno podamo njihove značilnosti v obliki povzetka. (2) Sekvencči pristop pomeni, da učne vsebine predavanja) podamo v obliki preprostega zaporedja med seboj povezanih podtem. Te podteme ustvarjajo povezano pripoved z določenim zaključkom. primer tega bi lahko bila učna snov razdeljena na manjše učne enote, ki udeleženca vodijo skozi snov. (3) Procesni pristop temelji na zaporedju sestavnih delov, ki skupaj tvorijo celoto. Gre denimo za zaporedje med seboj relativno nepovezanih mozaičnih delov, ki ustvarjajo novo sliko. (4) kronološka razdelitev povezuje učno snov po kronološkem načinu. Učno snov podajamo tako kot je bila predstavljena; neodvisno od notranje logične strukture. (5) prostorska povezanost učnih elementov povezuje predavanja med seboj na podlagi vizualne strukture (miselni vzorec). Takšen način podajanja je posebej primeren za določene učne snovi, ki tvorijo vizualno prostorsko povezavo. Denimo zgradba državnega zbora, kjer skozi vizualno-prostorsko povezanost ustvarimo povezavo med posamzeni elementi. (6) primerjalno podajanje predavanj oz. vsebine pomeni medsebojno povezanost v obliki soočenja različnih pogledov, mnenj, ideologij, postopkov ali tehnik. (7) induktivna in deduktivna metoda vodi udeležence skozi učno snov po metodi "od splošnega h konkretnemu" ali obratno. To denimo pomeni, da udeležencu omogočimo, da skozi oženje ali širjenje učnih vsebin usvaja vedno širše (ali se skoncentrira na) vedno ožje področje. Pri tem pristopu opazovanja, dejstva in dokaze povezujemo z namenom oblikovanja teorij. Ali pa obratno na podlagi teorij iščemo dejstva in praktične primere. Najbolj ohlapno in praviloma tudi najbolj učinkovito strukturiranje je tisto pri akterem gradimo na problemskem podajanju snovi in študijah primera.
Napotila za strukturiranje
Ker so posnetki predavanj enosmeren učni proces lahko s vnaprejšnjo pripravo omgočimo bodisi navidezno interakcijo ali pa oblikujemo predavanje tako, da mu dodamo spremljajoče aktivnosti. Navidezna interakcija pomeni, da že v samo predavanje vstavimo vprašanja, ki so jih zastavili udeleženci ali pa tista, za katera menimo, da bi jih utegnili zastaviti. Udeležence napotimo k premisleku in iskanju odgovorov. Pri tem lahko na vprašanja odgovarjajo v obliki spletne klepetalnice, lahko jih objavijo javno ali pa pošljejo ocenjevalcu/predavatelju. Izobraževalna ustanova lahko dodeljuje točke za pogostost objav, pravilnost objav in na druge podobne načine nudi udeležencem povratno informacijo.
Druga oblika interakcije, ki poveča uspešnost učenja in količino usvojene snovi z razumevanjem je ta, pri kateri napotimo udeležence k izdelavi povzetkov. Udeleženci lahko dobijo nalogo, da poiščejo ključne misli v predavanju; pri tem jih lahko razdelimo v skupine. Vsaka skupina denimo pripravi povzetek za določen del predavanja. Pri tem predavatelj lahko povzetke oceni in ponudi povratno informacijo o pravilnosti, popravi slabše razumljene vsebine itd.
Kakovostni videozapis predavanja spodbuja udeležence k aktivni udeležbi. Ponuja študije primera in druge praktične naloge, kjer lahko uporabijo in preizkusijo pridobljeno znanje. Pridobljeno znanje brez vgradnje v obstoječe kognitivne sheme bo namreč hitro izginilo.
udeleženci potrebujejo povratno informacijo. Sodobnejša programska orodja in spletna okolja (tipa Wimba ipd) že ponujajo možnost navidezno sinhronega predavanja. Z integracijo različnih vstavkov (razpoloženje, ocena ipd) lahko udeležencu damo občutek aktivne udeležbe. Podobno velja za teste s katerimi udeležnci merijo svoj napredek, ponudimo jim lahko grafično analizo njihovega napredovanja skozi učno snov idr.
Pri uporabi videozapisov je potrebno imeti v mislih, da spodbujamo udeležence, da pridejo na predavanja pripravljeni. Če je učna snov v obliki videozapisa predavanj dostopna vnaprej, ni razloga, da je ne bi samostojno predelali doma. S tem lahko predavateljev čas namenimo aktivnejši razlagi, poglabljanju snovi ali osvetlitvi bolj zapletenih učnih vsebin. S tem povezano spoznanje je tudi to, da mora ustanova, ki izvaja eIzobraževanje imeti v mislih, da imajo njihovi udeleženci različno predznanje, sposobnost in motivacijo. eUčenje omogoča veliko mero individualizacije in pomembnu je, da se aktivnosti, ki so prilagojene udeležencem spodbujajo. Če je nekdo pretežno auditivni tip lahko ponudimo predavanja tudi v obliki tonskega zapisa.
Druga oblika interakcije, ki poveča uspešnost učenja in količino usvojene snovi z razumevanjem je ta, pri kateri napotimo udeležence k izdelavi povzetkov. Udeleženci lahko dobijo nalogo, da poiščejo ključne misli v predavanju; pri tem jih lahko razdelimo v skupine. Vsaka skupina denimo pripravi povzetek za določen del predavanja. Pri tem predavatelj lahko povzetke oceni in ponudi povratno informacijo o pravilnosti, popravi slabše razumljene vsebine itd.
Kakovostni videozapis predavanja spodbuja udeležence k aktivni udeležbi. Ponuja študije primera in druge praktične naloge, kjer lahko uporabijo in preizkusijo pridobljeno znanje. Pridobljeno znanje brez vgradnje v obstoječe kognitivne sheme bo namreč hitro izginilo.
udeleženci potrebujejo povratno informacijo. Sodobnejša programska orodja in spletna okolja (tipa Wimba ipd) že ponujajo možnost navidezno sinhronega predavanja. Z integracijo različnih vstavkov (razpoloženje, ocena ipd) lahko udeležencu damo občutek aktivne udeležbe. Podobno velja za teste s katerimi udeležnci merijo svoj napredek, ponudimo jim lahko grafično analizo njihovega napredovanja skozi učno snov idr.
Pri uporabi videozapisov je potrebno imeti v mislih, da spodbujamo udeležence, da pridejo na predavanja pripravljeni. Če je učna snov v obliki videozapisa predavanj dostopna vnaprej, ni razloga, da je ne bi samostojno predelali doma. S tem lahko predavateljev čas namenimo aktivnejši razlagi, poglabljanju snovi ali osvetlitvi bolj zapletenih učnih vsebin. S tem povezano spoznanje je tudi to, da mora ustanova, ki izvaja eIzobraževanje imeti v mislih, da imajo njihovi udeleženci različno predznanje, sposobnost in motivacijo. eUčenje omogoča veliko mero individualizacije in pomembnu je, da se aktivnosti, ki so prilagojene udeležencem spodbujajo. Če je nekdo pretežno auditivni tip lahko ponudimo predavanja tudi v obliki tonskega zapisa.
(1) Gorissen, P., van Bruggen, J. and Jochems, W. (2015), Does tagging improve the navigation of online recorded lectures by students?. British Journal of Educational Technology, 46: 45–57. doi: 10.1111/bjet.12121