Naloge in vloga tutorja
Ena izmed najpomembnejših nalog tutorja je izgradnja medsebojne zaupanja in profesionalnega medosebnega odnosa. Zato je njegova prva naloga, da spozna udeležence. To pomeni, da pridobi osnovne podatke (ime, starost, spol itd). Za tutorja je tudi pomembno, da pozna pedagoško ozadje udeležencev oz. njihovo predizobrazbo in poklic. Temu sledijo informacije o tem koliko že ve o določeni temi, kakšno je njegovo predznanje. Za tutorja je zelo pomembno, da pozna udeleženčeve omejitve in zadržke - delo, družina, socialno okolje, dostop tehnologije (hitrost dostopa do svetovnega spleta, zmogljivost računalnika) in stopnjo računalniške pismenosti. Predvsem pa je seveda njegova naloga, da udeleženca seznani s cilji in smernicami posameznega izobrževanja. Vse to so ključne stvari, ki bi jih moral vedeti še preden se izobraževanje prične.
Eden od načinov pridobivanja zaupanja je tudi oblikovanje pedagoške pogodbe v kateri se tutor in udeleženec (lahko povsem neformalno) dogovorita o parametrih (načinu) sodelovanja. Takšna pogodba mora vsebovati vsaj (1) udeleženčeve načrte za učenje po programu, (2) vlogo tutorja, predvsem kaj lahko udeleženec pričakuje od njega, (3) načine komunikacije - kako bosta tutor in udeleženec komunicirala in časovni obseg. Udeleženca bo zanimalo kdaj in koliko časa, ter kako pogosto mu bo tutor na razpolago; kolikšen bo njegov odzivni čas, predvem pa seveda (4) na kakšni osnovi bo potekalo preverjanje znanja in kako pogoste bodo različne aktivnosti.
Ko se je tutor zavezal pedagoški pogodbi si mora prizadevati, da jo spoštuje. Če obljubi odgovor v 24 urah se mora tega držati! Zato je potrebno tudi doreči povsem praktične vidike: kaj se zgodi ob praznikih, v primeru bolezni ipd. (povzeto po Shepard, C., Three Roles of the OnLine Tutor)
Tutor kot strokovnjak
Shepard (2014) poudarja, da v primeru, ko tutor prevzame vlogo sodelavca pri oblikovanju gradiva, nastopa v vlogi nekoga, ki udeleženca lahko tudi vsebinsko usmerja. V tem primeru zapolnjuje praznine v gradivu (gaps) ali udeleženca usmerja k dodatnim virom. Njegove prvenstvene naloge so v tem primeru, da (1) predstavi učno snov, (2) demonstrira udeležencu določene veščine, (3) se sklicuje na drugo gradivo in s tem udeleženca usmerja ter (4) da prispeva znanje, ki ga poseduje. Kadar deluje kot trener, ki spodbuja udeleženca so njegove prvenstvene naloge, da (1) postavlja vprašanja, (2) posluša, (3) nudi povratno informacijo, (4) spodbuja, (5) motivira in (6) nadzoruje.
Postavljanje vprašanj udeležencem je ključno, saj jih stimulira in navaja k samostojnemu razmisleku. Le-to ima lahko mnogo močnejši didaktični učinek kot katerakoli druga tehnika. Dober tutor bo prisluhnil potrebam udeleženca. Pri tem ne gre samo za jasno izražene potrebe, temveč tudi za tiste o katerih udeleženec noče ali ne zmore govoriti. V veliko primerih pa za potrebe, ki se jih morebiti udeleženec niti ne zaveda; izkušen tutor jih bo prepoznal in na njihovi identifikaciji ustrezno ukrepal. O povratnih informacijah smo že obširneje govorili na drugih mestih. Na tem mestu naj le ponovno izpostavimo, kako pomembne so za izobraževanje na daljavo! Predvsem je pomembno, da niso zgolj številčna ocena udeleženčevega dosežka, temveč ponujajo udeležencu vpogled v njegov napredek, kot tudi v stopnjo že doseženega znanja. Druga podobno pomembna vrlina spodbujanje. Če udeleženec postaja vse bolj odsoten oz. opušča izobraževanje, to ni nekaj kar se praviloma zgodi nepričakovano, temveč je nekaj, kar lahko izkušen tutor zazna vnaprej. V tem trenutku je njegova naloga, da spodbudi udeleženca. Motivacija je ključnega pomena predvsem, ko je potrebno postaviti cilje. Tutor lahko zato usmerja udeleženca, ki si postavi previsoke ali prenizke cilje. Skrbeti mora za to, da so postavljeni cilji uresničljivi. In slednjič: nadzor. Na videz nekoliko nenavadna vloga, toda znotraj večjih skupin udeležencev hitro pride do situacije, ki mora tutor nadzorovati potek določene razprave. Pri tem gre predvsem za nadzor v smislu usmerjanja in vodenja ter skrbi, da razprava ne zaide v povsem trivijalne ali nepomembne vode. Z nekaterimi, bolj podrobnimi pogledi na vlogo tutorjev pa se lahko seznanite, če kliknete tukaj. Povezava vas usmerja na spletno stran Study Guides and Strategies in se bo odprla v novem oknu.
Postavljanje vprašanj udeležencem je ključno, saj jih stimulira in navaja k samostojnemu razmisleku. Le-to ima lahko mnogo močnejši didaktični učinek kot katerakoli druga tehnika. Dober tutor bo prisluhnil potrebam udeleženca. Pri tem ne gre samo za jasno izražene potrebe, temveč tudi za tiste o katerih udeleženec noče ali ne zmore govoriti. V veliko primerih pa za potrebe, ki se jih morebiti udeleženec niti ne zaveda; izkušen tutor jih bo prepoznal in na njihovi identifikaciji ustrezno ukrepal. O povratnih informacijah smo že obširneje govorili na drugih mestih. Na tem mestu naj le ponovno izpostavimo, kako pomembne so za izobraževanje na daljavo! Predvsem je pomembno, da niso zgolj številčna ocena udeleženčevega dosežka, temveč ponujajo udeležencu vpogled v njegov napredek, kot tudi v stopnjo že doseženega znanja. Druga podobno pomembna vrlina spodbujanje. Če udeleženec postaja vse bolj odsoten oz. opušča izobraževanje, to ni nekaj kar se praviloma zgodi nepričakovano, temveč je nekaj, kar lahko izkušen tutor zazna vnaprej. V tem trenutku je njegova naloga, da spodbudi udeleženca. Motivacija je ključnega pomena predvsem, ko je potrebno postaviti cilje. Tutor lahko zato usmerja udeleženca, ki si postavi previsoke ali prenizke cilje. Skrbeti mora za to, da so postavljeni cilji uresničljivi. In slednjič: nadzor. Na videz nekoliko nenavadna vloga, toda znotraj večjih skupin udeležencev hitro pride do situacije, ki mora tutor nadzorovati potek določene razprave. Pri tem gre predvsem za nadzor v smislu usmerjanja in vodenja ter skrbi, da razprava ne zaide v povsem trivijalne ali nepomembne vode. Z nekaterimi, bolj podrobnimi pogledi na vlogo tutorjev pa se lahko seznanite, če kliknete tukaj. Povezava vas usmerja na spletno stran Study Guides and Strategies in se bo odprla v novem oknu.
Strategije
Tutor si mora prizadevati, da postaja vse uspešnejši. S tem namenom se mora izobraževati na področjih, ki mu zagotavljajo uspešnejše tutorstvo.
Tutor mora jasno začrtati pričakovanja udeleženca. Predvsem se mora vprašati v kakšnem okolju se udeleženec nahaja. Kaj od udeleženca pričakujejo tisti, ki so mu blizu (družina, prijatelji, delodajalec, ...).
Tutor si mora znati postaviti pravila tutorskega procesa. To pomeni, da si zapiše pravila tutorstva, jih objavi in se na njih sklicuje. Biti morajo jasna in razumljiva in mora se jih držati. So potrebna, toda biti morajo postavljena v soglasju z udeležencem.
Tutor se mora zavedati svojih omejitev. Če skrbi za preveliko število udeležencev se mora zavedati, da morebiti ne bo mogel odgovoriti v dogovorjenem roku. Predvsem pa se mora zavedati nivoja svojega znanja. Podobno kakor učitelju, tudi tutorju ne sme biti nerodno priznati, da česa ne ve. Danes nihče več ne more posedovati vsega znanja. Posedujemo lahko samo delček informacij. Tutor pa lahko s poznavanjem področja udeležence učinkovito usmerja k znanju. Tutorjeva prednost torej ni poglobljeno poznavanje področja, temveč širše razumevanje predmeta, poznavanje raznolikih virov in dostopa do informacij.
Tutor mora spoznati udeleženca. Prepoznati mora njegove močne in šibke točke in mora jih znati obrniti v prid učnega procesa. Če vidi, da udeleženec določeno temo dobro pozna, ga lahko usmeri k drugim vidikom, odpre razpravo v kateri bo udeleženec pridobil znanje in spoznanja, ki jih pred tem ni imel. Pri tem pa mora udeleženca seveda taktno voditi. Nihče ne mara biti postavljen v situacijo, kjer se zaveda pomankljivosti svojega znanja; pogost način obrambe je nasprotovanje ali celo umik. Tutor mora paziti, da se takšni situciji izgogne. Predvsem pa udeležnca ne more prisiliti v specifičen način razmišljanja.
Tutor mora zgraditi svoj odnos z udeležencem. To pomeni, da se mora v prvi vrsti zavedati različnosti in raznolikosti. Ne sme poskušati spremeniti udeleženca, temveč se mora prilagoditi njegovim učnim slogom in/ali socialnim okvirom znotraj katerih poteka učenje. Tutor mora biti odprt in pošten. Njegova naloga ni, da na udeleženca naredi vtis ampak, da mu pomaga. In slednjič: nikakor se ne sme bati priznanja, da ni primeren za tutorsko razmerje z določenim udeležencem. Kot poudarja Shepard (2014) včasih "kemija" preprosto ni prava. V tem primeru morebiti lahko predlaga drugega tutorja, s katerim bo udeleženec navezal bolj produktiven stik.
Tutor mora biti pripravljen na to, da udeležencem morebiti ne bo uspelo v prvem poskusu. Oba z udeležencem se morata zavedati, da je eUčenje težavno in da ni lahke pot do znanja. V vsakem primeru pa tašno poučevanje omogoča postopno napredovanje. Če so bili cilji previsoki, jih je morebiti za začetek potrebno ponovno ovrednotiti in pričakovanja znižati.
Povratna informacija
Čeprav udeleženci v izobraževanju potrebujejo tudi kakovostno poučevanje, se je obenem potrebno nujno zavedati pomena ustrezne in kakovostne povratne informacije. Ne gre samo za ocene, ki samo do določene mere predstavljajo ustrezno povratno informacijo (ob predpostavki, da je ocenjevanje profesorja “pošteno” in da temelji na pedagoško-andragoških temeljih, torej denimo jasnih in vnaprej postavljenih kriterijih, ki so transparentni in natančni); predvsem gre za informacijo o njihovem napredku, njihovem razvoju. V učnem procesu, ki poteka po klasični metodi ima udeleženec vedno možnost preveriti svoje razumevanje učne vsebine, spremljati svoj napredek – bodisi pri profesorju/predavatelju ali še bolj pogosto pri drugih udeležencih programa. Pri eŠtudiju pa temu ni tako. Potrebno je računati na popolno odsotnost fizičnega stika in druge osebne interakcije skozi vse nivoje učnega procesa.
Toda kaj pravzaprav je ustrezna povratna informacija? Zagotovo je to denimo spremljanje napredka – kot smo že pokazali – vendar pa povratna informacija pomeni tudi odkrivanje napak v razumevanju, prepoznavanje napačnih predpostavk in razumevanje različnih možnosti, ki jih imajo na voljo pri izpeljavi določenega pravila. Pri tem je pomembno, da se zavedamo, da ni vsaka povratna informacija enako uporabna, kakor tudi niso vsi udeleženci enako dovzetni za povratne informacije. Ključna načela, ki bi se jih morali zavedati tutor pri podajanju povratne informacije o delu udeležencev in kakor jih navaja Fleming (1987) so:
Osebnostna zrelost
Bolj kot je udeleženec osebnostno zrel, bolj informativne narave bi morala biti povratna informacija.
Odgovornost
Pri odgovornih udeležencih bi morali biti pravilni odgovori označeni preprosto kot “pravilno”. Tako denimo Grow v svoji študiji navaja, da zreli udeleženci ne marajo pretiranega demonstrativnega hvalisanja (Grow, 1991).
Primeren trenutek
Povratna informacija mora biti podana ob primernem trenutku oziroma točna (prompt), ne pa nujno tudi takojšnja (immediate). Mora biti torej pravočasna, ni pa potrebno da je trenutna. Kar je pomembno je to, da se udeleženci zavedajo, v kolikšnem času bodo prejeli povratno informacijo – pa naj gre za rezultate testov ali druge ocene. Izjema so seveda situacije, kjer je ocena predpogoj za vstop na višji nivo.
Količina povratnih informacij
Stopnjo in količino povratnih informacij je mogče skrčiti, ko se udeleženci seznanijo in navadijo na tovrstno izobraževanje. Ključno pa je, da je povratna informacija na voljo udeležencem predvsem na začetku, saj le tako lahko zagotovimo kakovostno in pozitivno izkušnjo eIzobraževanja.
Toda kaj pravzaprav je ustrezna povratna informacija? Zagotovo je to denimo spremljanje napredka – kot smo že pokazali – vendar pa povratna informacija pomeni tudi odkrivanje napak v razumevanju, prepoznavanje napačnih predpostavk in razumevanje različnih možnosti, ki jih imajo na voljo pri izpeljavi določenega pravila. Pri tem je pomembno, da se zavedamo, da ni vsaka povratna informacija enako uporabna, kakor tudi niso vsi udeleženci enako dovzetni za povratne informacije. Ključna načela, ki bi se jih morali zavedati tutor pri podajanju povratne informacije o delu udeležencev in kakor jih navaja Fleming (1987) so:
Osebnostna zrelost
Bolj kot je udeleženec osebnostno zrel, bolj informativne narave bi morala biti povratna informacija.
Odgovornost
Pri odgovornih udeležencih bi morali biti pravilni odgovori označeni preprosto kot “pravilno”. Tako denimo Grow v svoji študiji navaja, da zreli udeleženci ne marajo pretiranega demonstrativnega hvalisanja (Grow, 1991).
Primeren trenutek
Povratna informacija mora biti podana ob primernem trenutku oziroma točna (prompt), ne pa nujno tudi takojšnja (immediate). Mora biti torej pravočasna, ni pa potrebno da je trenutna. Kar je pomembno je to, da se udeleženci zavedajo, v kolikšnem času bodo prejeli povratno informacijo – pa naj gre za rezultate testov ali druge ocene. Izjema so seveda situacije, kjer je ocena predpogoj za vstop na višji nivo.
Količina povratnih informacij
Stopnjo in količino povratnih informacij je mogče skrčiti, ko se udeleženci seznanijo in navadijo na tovrstno izobraževanje. Ključno pa je, da je povratna informacija na voljo udeležencem predvsem na začetku, saj le tako lahko zagotovimo kakovostno in pozitivno izkušnjo eIzobraževanja.