Kognitivni model
Kognitivni model razume učni proces kot notranji proces, ki vključuje spominjanje, mišljenje, refleksijo, abstrakcijo, motivacijo in metaspoznavne procese. Kognitivistični predavatelji pojmujejo učni proces z vidika obdelave informacij, kjer udeleženec uporablja različne miselne procese z namenom obdelave informacij. Ključno za razumevanje tovrstnega učnega procesa je spoznanje, da se informacije, ki jih sprejemajo naša čutila prenašajo v t.i. senzorni register, od koder preidejo v kratkoročni spomin. Kapaciteta kratkoročnega spomina naj bi bila okoli dvajset sekund in če se v tem času informacije ne obdelajo pravilno in prenesejo v dolgoročni spomin so izgubljene (Kalat, 2002). Količina informacij, ki se shranijo v dolgoročni spomin pa je pogojena s kakovostjo in intenzivnostjo obdelave podatkov v kratkoročnem spominu. Med to obdelavo podatkov se informacije vklapljajo v obstoječe kognitivne strukture, pri čemer se lahko asimilirajo ali pa prilagodijo. O slednjem govorimo, če se obstoječe kognitivne strukture prilagodijo tako, da vključijo novo pridobljene informacije.
Predavatelj mora torej v primeru eUčenja uporabiti tiste učne strategije, ki udeležencem omogočajo dostop do učnih gradiv preko katerih izvedejo prenos informacij od senzoričnih receptorjev preko senzornega registra do višjih spominskih centrov. Ta model predvideva mnogo konkretnih napotkov kje in kako postaviti pomembnejše informacije, kako selekcionirati tisto kar je bistveno od manj bistvenega in na sploh kako zasnovati učni proces v skladu z kognitivitsičnimi spoznanji.
Pri izobraževanju je potrebno uporabiti posebej določene strategije, ki omogočajo prenos novih informacij v dolgoročni spomin. Te strategije so zelo konkretne in pomenijo denimo to, da primerne informacije postavimo na točno določeno mesto na zaslonu, kjer jih lahko najlažje sprejmemo in obdelamo; za kognitiviste je pomembna barva in oblika, grafika, velikost teksta, ritem s katerimi podajamo informacije in medij, ki jih prenaša. Ta je lahko bodisi avdio kanal, vidni kanal, animacija … Kar je ključno je to, da morajo udeleženci informacijo sprejeti v obliki občutka, preden jo lahko iz senzornega registra prenesejo najprej v kratkoročni spomin in od tu v dolgoročnega. Vendar pa je potrebno paziti, da jih ne preobremenimo z informacijami. Nekatera spoznanja, ki veljajo za e-izobraževanje podajamo v nadaljevanju:
Uporabiti je potrebno strategije s katerimi udeležencem omogočamo povezovanje novih informacij z obstoječimi kognitivnimi strukturami. Udeleženci morajo biti sposobni vzpostaviti spominsko povezavo med novimi informacijami in tistimi, ki so shranjene v dolgoročnem spominu. Med te strategije denimo sodijo uporaba naprednih organizacijskih struktur, ki omogočajo vključevanje novih informacij v obstoječe kognitivne strukture, uporaba konceptualnih modelov, uporaba pred vprašanj s katerimi udeleženci »aktivirajo« obstoječe kognitivne strukture ipd.Informacije je potrebno prevetriti in selekcionirati, da preprečimo njihovo prenasičenost med obdelovanjem v kratkoročnem spominu – na zaslonu mora biti tako med pet in devet elementov, če je poglavij več morajo biti organizirana v manjše učne sklope.
eUčenje mora vključevati različne aktivnosti za različne učne stile, tako, da udeleženci lahko med njimi izbirajo in uporabljajo tistega, ki je najbližje njihovemu načinu. Ta spoznanja se navezujejo na Kolbovo definicijo učnih slogov (Kolb, 1984), ki jih na tem mestu ne bomo posebej opredeljevali, saj so spoznanja preobsežna za potrebe pričujočega elaborata.
Pri eUčenju je potrebno ponuditi primerno pomoč udeležencem z različnimi učnimi stili, prav tako pa morajo biti tudi informacije podane na različne načine – ljudje se med seboj razlikujemo tudi glede na to, na kakšen način najlažje (in najučinkoviteje) sprejemamo informacije in to je potrebno pri snovanju učnega procesa ali izobraževalnega programa upoštevati v kar največji meri.
Še ena izmed ključnih točk za uspešno eUčenje je po kognitivističnem modelu zagotovo motivacija. Udeležence je potrebno motivirati za učenje, saj je lahko gradivo še tako dobro pripravljeno, če udeleženci nimajo motivacije, je nekoristno. Pri tem se ukvarjamo predvsem z vprašanje ali uporabljamo intristično motivacijo (tisto, ki izhaja iz udeležencev) ali ekstristično (tisto, ki jo ustvarijo predavatelji ali učni proces).
Ključno je, da spodbujamo udeležence k uporabi metakognitivnih veščin, ki jim znotraj učnega procesa olajšajo prenos in obdelavo informacij oziroma njihovo vključevanje v obstoječe kognitivne strukture. Pr tem z izrazom metakognicija označujemo sposobnost udeležencev da se zavedo njihovih kognitivnih sposobnosti in jih uporabljajo za učenje. Poskrbeti moremo, da udeleženci uvidijo kako se učijo, sodelujejo z drugimi v učnem procesu in preverjajo svoj napredek.
Pri pripravi izobraževalnega programa je potrebno uporabiti strategije, ki omogočajo prenos znanja v resnično okolje. Simulacije dejanskih situacij in uporaba primerov iz resničnega življenja morata biti ključni in integralni del učnega procesa.
Pri izobraževanju je potrebno uporabiti posebej določene strategije, ki omogočajo prenos novih informacij v dolgoročni spomin. Te strategije so zelo konkretne in pomenijo denimo to, da primerne informacije postavimo na točno določeno mesto na zaslonu, kjer jih lahko najlažje sprejmemo in obdelamo; za kognitiviste je pomembna barva in oblika, grafika, velikost teksta, ritem s katerimi podajamo informacije in medij, ki jih prenaša. Ta je lahko bodisi avdio kanal, vidni kanal, animacija … Kar je ključno je to, da morajo udeleženci informacijo sprejeti v obliki občutka, preden jo lahko iz senzornega registra prenesejo najprej v kratkoročni spomin in od tu v dolgoročnega. Vendar pa je potrebno paziti, da jih ne preobremenimo z informacijami. Nekatera spoznanja, ki veljajo za e-izobraževanje podajamo v nadaljevanju:
- Najpomembnejše informacije morajo biti postavljene v središče zaslona,
- Udeleženci morajo brati z leve proti desni,
- Ključne informacije morajo biti poudarjene, da pritegnejo in usmerijo pozornost,
- Udeležencem izobraževanja je potrebno podati pomen učne snovi,
- Težavnost učne snovi mora ustrezati kognitivni nivo razumevanja udeležencev.
Uporabiti je potrebno strategije s katerimi udeležencem omogočamo povezovanje novih informacij z obstoječimi kognitivnimi strukturami. Udeleženci morajo biti sposobni vzpostaviti spominsko povezavo med novimi informacijami in tistimi, ki so shranjene v dolgoročnem spominu. Med te strategije denimo sodijo uporaba naprednih organizacijskih struktur, ki omogočajo vključevanje novih informacij v obstoječe kognitivne strukture, uporaba konceptualnih modelov, uporaba pred vprašanj s katerimi udeleženci »aktivirajo« obstoječe kognitivne strukture ipd.Informacije je potrebno prevetriti in selekcionirati, da preprečimo njihovo prenasičenost med obdelovanjem v kratkoročnem spominu – na zaslonu mora biti tako med pet in devet elementov, če je poglavij več morajo biti organizirana v manjše učne sklope.
eUčenje mora vključevati različne aktivnosti za različne učne stile, tako, da udeleženci lahko med njimi izbirajo in uporabljajo tistega, ki je najbližje njihovemu načinu. Ta spoznanja se navezujejo na Kolbovo definicijo učnih slogov (Kolb, 1984), ki jih na tem mestu ne bomo posebej opredeljevali, saj so spoznanja preobsežna za potrebe pričujočega elaborata.
Pri eUčenju je potrebno ponuditi primerno pomoč udeležencem z različnimi učnimi stili, prav tako pa morajo biti tudi informacije podane na različne načine – ljudje se med seboj razlikujemo tudi glede na to, na kakšen način najlažje (in najučinkoviteje) sprejemamo informacije in to je potrebno pri snovanju učnega procesa ali izobraževalnega programa upoštevati v kar največji meri.
Še ena izmed ključnih točk za uspešno eUčenje je po kognitivističnem modelu zagotovo motivacija. Udeležence je potrebno motivirati za učenje, saj je lahko gradivo še tako dobro pripravljeno, če udeleženci nimajo motivacije, je nekoristno. Pri tem se ukvarjamo predvsem z vprašanje ali uporabljamo intristično motivacijo (tisto, ki izhaja iz udeležencev) ali ekstristično (tisto, ki jo ustvarijo predavatelji ali učni proces).
Ključno je, da spodbujamo udeležence k uporabi metakognitivnih veščin, ki jim znotraj učnega procesa olajšajo prenos in obdelavo informacij oziroma njihovo vključevanje v obstoječe kognitivne strukture. Pr tem z izrazom metakognicija označujemo sposobnost udeležencev da se zavedo njihovih kognitivnih sposobnosti in jih uporabljajo za učenje. Poskrbeti moremo, da udeleženci uvidijo kako se učijo, sodelujejo z drugimi v učnem procesu in preverjajo svoj napredek.
Pri pripravi izobraževalnega programa je potrebno uporabiti strategije, ki omogočajo prenos znanja v resnično okolje. Simulacije dejanskih situacij in uporaba primerov iz resničnega življenja morata biti ključni in integralni del učnega procesa.