STRUKTURIRANJE VSEBINE
Učna vsebina mora biti strukturirana tako, da udeležencem olajša zaznavo in ponotranjenje informacij. V skladu s spoznanji teorije o učenju kot kognitivnem procesu moramo poskrbeti, da udeleženci informacijo ustrezno znaznajo (shranijo v delovni spomin), ustrezno obdelajo (kratkoročni spomin) in nato tudi dejansko shranijo (dolgoročn spomin). Ker vsi uporabljajo sistem čutil s katerim zaznavamo informacije v obliki občutij je potrebno uporabljati predvsem tiste strategije, ki v polni meri izkoriščajo ta človekov potencial. V nadaljevanju podajamo nekaj ključnih spoznanj o pripravi učne vsebine.
Uporaba vizualnih elementov
To med drugim pomeni ustrezno razvrstitev informacije na zaslonu, upoštevanje spoznanj o dojemanju barv, grafike, velikosti teksta. Pri tem je potrebno paziti predvsem na tempo, poudarke in berljivost. Tempo podajanja in način podajanja informacij (avdio kanal, video kanal, …) moramo prilagoditi tako, da udeležencev z informacijami ne preobremenimo. Ključne informacije morajo biti poudarjene tako, da pritegnejo pozornost udeležencev – naslovi morajo biti ustrezno veliki in se morajo razlikovati od ostalega teksta. Najpomembnejše informacije je potrebno postaviti v središče zaslona, postavljene morajo biti tako, da jih beremo z leve proti desni. Več ...
Osmišljanje informacij
Udeležencu je potrebno pokazati smisel posameznega učnega sklopa, da ga lahko primerno umestijo v sistem obstoječih kognitivnih struktur. Ljudje nenehno gradivmo kognitivne mreže oz. kognitivne strukture. Pri učenju je namreč pomembno v kolikšni meri se bo nova informacija vgradila v sistem obstoječih kogntivnih struktur (vzorcev razmišljanja). Več o kognitivnih strukturah lahko prebrete tukaj. Med pomembnejša spoznanja torej sodijo tudi zamisel, da mora težavnostna stopnja gradiva ustrezati kognitivnemu nivou posameznega udeleženca. Več ...
Vnaprejšnji organizatorji vsebine
Uporabljati je potrebno tiste strategije, ki udeležencem omogočajo dostopanje do obstoječih informacij v dolgoročnem spominu, s čemer se jim olajša osmišljenje novih informacij. Udeležnci morajo v učnem procesu ustvariti povezave med novimi informacijami in tistimi, ki jih že imajo vgrajene v obstoječe kognitivne strukture. Med ključne postopke, ki olajšajo takšno vzpostavljanje spominskih povezav sodijo predvsem vnaprejšnji organizatorji (“advance organizers”); le-ti prikličejo predhodno pridobljeno znanje, ki pomaga pri obdelavi novih informacij. Ker je pri izobraževanju na daljavo večina informacij novih se tovrstni organizatorji uporabljajo da zagotovijo ustrezen vsebinski okvit (“framework for learning”). Več ...
Aktiviranje obstoječih kognitivnih struktur
Vsebinski/konceptualni modeli morao biti pripravljeni na način, ki udeležencem pomaga, da prikličejo obstoječe miselne predstave ali, da shranijo strukturo, ki jo bodo potrebovali za učenje podrobnosti v sklopu učne snovi. To je lahko uporaba prednavodil (predpriprava, “pre-instructional questions”) s katerimi ustvarimo ustrezna pričakovanja in s katerimi aktiviramo udeleženčeve obstoječe strukture vedenja (“knowledge structure”). Lahko je to uporaba predtesta (“prerequisite test questions”) s katerim aktiviramo znanje, ki je predpogoj za učenje novega znanja ali veščin. Zaradi prožnosti eID na daljavo bodo udeleženci z različnimi ozadji in predznanjem izbrali najprimernejšo pot s katero bodo priklicali ali si osvežili obstoječe predznanje.
Grupiranje informacij
Informacije morajo biti grupirane v manjše enote (“chunked”), da preprečimo preobilico informacij. Na zaslonu naj bi bilo od pet do sedem različnih informacij (“items”). Če učna enota vsebuje veliko informaci jih je potrebno združiti ali razdeliti v manjše sklope in predstaviti skozi zemljevid informacij (“information maps”). Pri tem lahko uporabljamo različne načine za predstavitev teh enot. Udeležence lahko pozovemo, da v teku učnega procesa sami izdelujejo tovrstne miselne vzorce, ki jim pomagajo pri organizaciji vsebine.
Hierarhičnost vsebine učnega gradiva
Gradivo je potrebno organizirati v hierarhčno strukturo, manjše, vsebinsko zaokrožene učne učne enote ali zaključene dele, ki vsebujejo do sedem enot. Kar je morebiti pri tem najbolj pomembno je, da naš um teži k temu, da razgradi nove informacije v manjše zaokrožene enote, ki še lahko stojijo same zase, v tisto kar Anderson imenuje predispozicije (“proposition”). Te posamezne enote pa je nato potrebno povezati v mrežo (“propositional network”), ki razkriva globlji pomen učne vsebine (Anderson, 2004).