Model Flipped Learning
Kljub temu, da gre za navidez sodoben pojav (Aaron Simms in Jonathan Bergmann pišeta o njem po letu 2006) lahko vendarle zametke najdemo že v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Vendar pa drži, da se je metoda pri kateri udeleženci samostojno učno snov predelajo (usvojijo) vnaprej oblikovala šele s pojavom sodobne tehnologije. Avtor leaborata je tako prišel s snemanji predavanj že leta 2006, vendar so bile vse do pred nekaj letih tehnične ovire tako velike, da v praksi o tovrstni metodi ni bilo mogoče govoriti. Vse se je spremenilo s pojavimo spletnih kamer in kamer vgrajenih v pemetne telefone, predvsem pa seveda s razvoje svetovnega spleta in dovolj zmogljivih dostopov.
Bistvo prekucnjenega poučevanja je torej v tem, da udeleženci dobijo uno gradivo vnaprej. Gradivo je lahko prirejeno za samostojno učenje ali pa ne. Ključno je to, da gradivo temelji na informativnem znanju. Vsebuje torej tiste vidike učne snovi, ki so podatkovno naranvani. Udeleženci usvajajo nove pojme, koncepte in informacije. Drugi del učnega procesa se sestoji in srečanja s predavateljem v živo, kjer pa predavatelj več ne razlaga učne snovi temveč bodisi izvaja različne aktivnosti, ki udeležencem omogočajo prevod usvojenega znaja v prakso ali pa odgovoraja na vprašanja udeležencev. S tem jim pomaga vzpostaviti ustrezne kognitivne strukture in utrditi pridobljeno znanje.
Bistvo prekucnjenega poučevanja je torej v tem, da udeleženci dobijo uno gradivo vnaprej. Gradivo je lahko prirejeno za samostojno učenje ali pa ne. Ključno je to, da gradivo temelji na informativnem znanju. Vsebuje torej tiste vidike učne snovi, ki so podatkovno naranvani. Udeleženci usvajajo nove pojme, koncepte in informacije. Drugi del učnega procesa se sestoji in srečanja s predavateljem v živo, kjer pa predavatelj več ne razlaga učne snovi temveč bodisi izvaja različne aktivnosti, ki udeležencem omogočajo prevod usvojenega znaja v prakso ali pa odgovoraja na vprašanja udeležencev. S tem jim pomaga vzpostaviti ustrezne kognitivne strukture in utrditi pridobljeno znanje.
OZADJE
Pedagoška teorija v grobem pozna štiri pristope k poučevanju. Za začetnika sodobne pedagoške prakse lahko štejemo francoskega filozoja Jean Jacques Russeauja z njegovo (za tedanji čas) drzno zamislijo, da je otrok tisti, ki določa tempo učenja. Otroka se ne da učiti, dokler ni zrel (rirapvljen) na učenje. S pedagogiko se je nato ukvarjal tudi filozof Immanuel Kant, ki pa se ni toliko posvečal praktičnim vidikom učnega procesa, temveč se je bolj spraševal o vlogi morale v pedagoškem procesu. Dva sodobnejša modela pa vendarle temeljita na podobnih spoznanjih in sta na nek način sorodna. Prvi je permisivni model poučevanja, ki temelji na nekoliko zgrešeno interpretirani Rousseaujevski pedagogiki, da sje otrok tisti, ki pove kaj želi (otrok se mora izraziti), drugi pa sodobni liberalni model poučevanja, ki je še zlasti razširjen in uveljavljen v Sloveniji in nekaterih drugih post-komunističnih državah. Temelji na predpostavki, da je potrebno učni prices prilagajati otroku v smislu enakih možnosti. Ključno ni znanje, temveč enake možnosti za izobraževanje. Otrokova pravica do pouka je tako absolutna pravica, učitelj je drugotnega pomena, saj je pomembnejša učna strokovno pripravljeno učno gradivo. V svetu ta model nima več veliko podopre, trendi se gibljejo v smeru kognitivnih teorij učenja,ki zagovarjajo tezo, da je učenje spoznavni proces in učitelj v njem igra ključno vlogo tistega, ki usmerja in olajša učenje. Zakaj so te teorije pomembne?
Pomembne so na tem mestu zato, ker kritika v Sloveniji prevladujočega liberlanega modela ponuja obenem tudi rešitev za tiste vidike, ki v pedagoški praksi ne delujejo. Kot prvo – učitelj ne more individualizirati pouka, če poučuje 150 dijakov (ali 32 v razredu). Kot drugo liberalni model temelji na spoznanjih industrijske revolucije in ne upošteva informacijske družbe per se. To pomeni, da temelji na standardizaciji, ki nadarjene otroke potiska v povprečje, podpovrčene pa na silo poksuša dvigniti nad raven njihove sposobnosti. Posledica so udeleženci v izobraževanju, ki ne vidijo v njem smisla. Izhodiše za liberalni model je v napačni predpostavki, da si vsi udeleženci enako želijo znanja oziroma, da se zavedajo njegovega pomena. Da so torej enako motivirani. Resnica je drugačna. Kot prvo – veliko jih nima ustreznega predznanja in kot drugo – ne zanimajo vseh vse temeenako močno. Uitelj zato predava učno snov in pri tem upa, da se bo “prilepila” na čimveč udeležencev.
Pomembne so na tem mestu zato, ker kritika v Sloveniji prevladujočega liberlanega modela ponuja obenem tudi rešitev za tiste vidike, ki v pedagoški praksi ne delujejo. Kot prvo – učitelj ne more individualizirati pouka, če poučuje 150 dijakov (ali 32 v razredu). Kot drugo liberalni model temelji na spoznanjih industrijske revolucije in ne upošteva informacijske družbe per se. To pomeni, da temelji na standardizaciji, ki nadarjene otroke potiska v povprečje, podpovrčene pa na silo poksuša dvigniti nad raven njihove sposobnosti. Posledica so udeleženci v izobraževanju, ki ne vidijo v njem smisla. Izhodiše za liberalni model je v napačni predpostavki, da si vsi udeleženci enako želijo znanja oziroma, da se zavedajo njegovega pomena. Da so torej enako motivirani. Resnica je drugačna. Kot prvo – veliko jih nima ustreznega predznanja in kot drugo – ne zanimajo vseh vse temeenako močno. Uitelj zato predava učno snov in pri tem upa, da se bo “prilepila” na čimveč udeležencev.
PREKUCNJENO POUČEVANJE
Utemeljitelja sodobne pedagoške teorije o prekcnjenem poučevanju, Aaron Simms in Jonathan Bergmann podajata nekaj spoznanj iz pedagoške prakse: Kot prvo je to ugotovitev, da mora učitelj znova in znova ponavljati eno in isto učno snov (udeleženci, ki niso bili pristopni pri pouku imajo pravico slišati podano učno snov) in kot drugo, da udeleženci zares potrebujejo učitelja samo tedaj, ko česa ne razumejo. Učne vsebine pa lahko pridobijo sami. Zato sta pričela s snemanjem svojih predavanj. Vsak teden sta nato pri učnih urah samo izvajala različne aktivnosti, snov pa so udeleženci pridobili sami. Rezultat je bil katastrofalen, Bergmann in Simms pa sta hitro ugotovila, da nekateri udeleženci na takšen način poučevanja niso bili pripravljeni; analiza njunega modela je pokazala, da sta udeležence “vlekla” skozi učno snov.
REZULTATSKI PRISTOP
Da bi lahko tocvrstno poučevanje dobilo svoj pedagoški uspeh je bilo potrebno dodati spoznanja kognitivnega psihologa čikaške univerze Benjamina Blooma in njegov model rezultatskega učenja. Temelji na spoznaju, da namesto učnih vsebin predavatelj (učitelj) postavi učni cilj. Udeleženec pa sam določa tempo v katerem ga bo dosegel. Med ključne elemente tovrstnega poučevanja sodi predvsem oblikovanje učnih skupin in predavatelj, ki udeležence vodi skozi učni proces. Gre torej za dialektični sistem pri katerem predavatelj ne predava, ampak demonstrira, udeleženec pa poskuša njegove rezultate ponoviti. Predavatelj ga opazuje in popravlja.
PREKUCNJENO POUČEVANJE IN UPORABA VIDEOZAPISOV
Ključno za uspešno prekucnjeno poučevanje je torej dvoje: (1) da je učna snov na razpolago vnaprej in (2), da imajo udeleženci možnosti sami določati tempo s katerim se učijo. Vendar pa to od predavatelja zahteva nekatere nove kompetence. Kot prvo, mora znati preklapljati med temami, mora znati voditi učni proces in se skozi učno snov gibati nelinearno. Pri tem nadzor nad svojim napredkom prevzame udeleženec sam, predavatelj odgovornost za učenje prenese v roke udeleženca. Karakterno pa to obenem pomeni, da mora imeti predavatelj tudi visoko tolernaco za spremembe in željo po aktivnem eksperimentiranju. Prekucnjeno poučevanje ni metoda, ampak pristop.