eGradiva na spletu
Ker je eIzobraževanje še vedno relativno novo - navsezadnje se z njim ukvarjamo komajda kaj več kot desetletje in pol – je potrebno upoštevati, da za pojmovanje tovrstnih učnih oblik še ni enotnih standardov ali splošno veljavnih definicij. Če se lotimo proučevanja tovrstnega pojava lahko hitro spoznamo, da različne učne oblike razdelimo v eno od dveh oblik: gradiva, ki predvsem temeljijo na tekstu (z določenimi elementi uporabe računalniške tehnologije) in gradivo, ki je oblikovano posebej za distribucijo preko svetovnega spleta (Caplan, 2004).
Danes seveda največja gradiv pade v prvo skupino in vključuje predvsem tekst, ki je komajda kaj več kot pretvorjen v elektronsko obliko in objavljen na svetovnem spletu z namenom, da si ga študentje prenesejo na svoj računalnik. Prednost te metode distribucije učnih gradiv je predvsem v tem, da je študentom na voljo skorajda v istem trenutku – s tem se izognemo ne samo poštnim zamudam, temveč tudi drugim zamudam povezanimi s klasično metodo distribucije (nakup, izposoja v knjižnici …). Takšna distribucija gradiva obenem tudi pomeni enostavnejše iskanje in obdelava teksta s strani študentov, zniža založniške stroške in olajša nadaljnji razvoj gradiv. Temeljna kritika takšnega sistema je predvsem v tem, da ne izkorišča potenciala multimedijskosti in da se stroški tiskanja prenesejo na študenta. Obenem pa je mogoče tudi zapisati, da so tovrstna učna gradiva pogosto opremljena z določeno obliko navidezne interakcije, kot so diskusije in spletne klepetalnice – pri čemer pa je njihova pedagoška vrednost pogosto vprašljiva (Caplan, prav tam).
V zadnjem času, z razvojem eIzobraževanja, pa postaja vse bolj popularen drugi model uporabe učnih gradiv – razvoj gradiv, ki so neposredno prirejena za uporabo na svetovnem spletu. Ti programi izkoriščajo prednosti Interneta kot učnega orodja in okolja. Pri tem konceptu so vsa gradiva in aktivnosti zasnovana tako, da izkoriščajo vse vidike in možnosti uporabe Interneta. Čeprav je tekst tudi v tem primeru še vedno lahko del navodil ali celo ključni element učnega programa je vendarle podan v drugačni obliki, predvsem v obliki kratkih zgoščenih blokov informacij, vključen med druge multimedijsko zasnovane elemente. Ti elementi, ki jih danes vse pogosteje imenujemo učni objekti vključujejo tekst, diskusijske table, spletne klepetalnice, glasovno sporazumevanje preko spleta, pošiljanje elektronskih sporočil, sinhrone avdio in video posnetke, interaktivne aktivnosti, simulacije in igre. Samo ocenjevalne vaje, kvize in preverjanja znanja. In spletne strani (Caplan, prav tam).
Danes seveda največja gradiv pade v prvo skupino in vključuje predvsem tekst, ki je komajda kaj več kot pretvorjen v elektronsko obliko in objavljen na svetovnem spletu z namenom, da si ga študentje prenesejo na svoj računalnik. Prednost te metode distribucije učnih gradiv je predvsem v tem, da je študentom na voljo skorajda v istem trenutku – s tem se izognemo ne samo poštnim zamudam, temveč tudi drugim zamudam povezanimi s klasično metodo distribucije (nakup, izposoja v knjižnici …). Takšna distribucija gradiva obenem tudi pomeni enostavnejše iskanje in obdelava teksta s strani študentov, zniža založniške stroške in olajša nadaljnji razvoj gradiv. Temeljna kritika takšnega sistema je predvsem v tem, da ne izkorišča potenciala multimedijskosti in da se stroški tiskanja prenesejo na študenta. Obenem pa je mogoče tudi zapisati, da so tovrstna učna gradiva pogosto opremljena z določeno obliko navidezne interakcije, kot so diskusije in spletne klepetalnice – pri čemer pa je njihova pedagoška vrednost pogosto vprašljiva (Caplan, prav tam).
V zadnjem času, z razvojem eIzobraževanja, pa postaja vse bolj popularen drugi model uporabe učnih gradiv – razvoj gradiv, ki so neposredno prirejena za uporabo na svetovnem spletu. Ti programi izkoriščajo prednosti Interneta kot učnega orodja in okolja. Pri tem konceptu so vsa gradiva in aktivnosti zasnovana tako, da izkoriščajo vse vidike in možnosti uporabe Interneta. Čeprav je tekst tudi v tem primeru še vedno lahko del navodil ali celo ključni element učnega programa je vendarle podan v drugačni obliki, predvsem v obliki kratkih zgoščenih blokov informacij, vključen med druge multimedijsko zasnovane elemente. Ti elementi, ki jih danes vse pogosteje imenujemo učni objekti vključujejo tekst, diskusijske table, spletne klepetalnice, glasovno sporazumevanje preko spleta, pošiljanje elektronskih sporočil, sinhrone avdio in video posnetke, interaktivne aktivnosti, simulacije in igre. Samo ocenjevalne vaje, kvize in preverjanja znanja. In spletne strani (Caplan, prav tam).